Triglav, simbol slovenstva

Triglav je najvišja slovenska gora, je pa tudi simbol. Skozi generacije vanj nalagamo svoje predstave o identiteti, pogumu, vztrajnosti in svobodi. Je eden redkih simbolov, ki še vedno povezuje skoraj vse: leve in desne, tradicionaliste in avantgardiste. Opevajo ga Avseniki in Laibach. Najdemo ga v ljudski pesmi, arhitekturi, slikarstvu, državnem grbu in na zastavi.

Triglav je gora, toda hkrati je mnogo več kot gora. Je kulturna konstrukcija, skupni domišljijski prostor in podoba naroda.

Pesem Oj, Triglav, moj dom je leta 1894 napisal radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič. Pod imenom Slavin jo je objavil v mariborskem bogoslovnem glasilu Lipica. Leto pozneje jo je odkril in uglasbil dovški župnik ter skladatelj Jakob Aljaž.

Prvič so jo zapeli 22. avgusta 1895 ob uradnem odprtju Aljaževega stolpa. Izvedli so jo Jakob Aljaž, Matej Hubad, Andrej Gassner, Janez Klinar in Tomaž Košir. Aljaž se je tega dne spominjal z besedami: »Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom, mi zapojemo Ave maris stella, potem Triglav moj dom in otvoritev je bila končana.«

Sam naj bi med petjem klečal ob stolpu, ga objemal in imel solze v očeh.

Ta prizor je danes skoraj nepredstavljiv – zaradi resnosti, s katero je Aljaž razumel pomen prostora, simbola in dejanja.

Kot župnik na Dovjem je opažal naraščajoče zanimanje tujcev za slovenske gore. Da bi ohranil njihovo slovensko lice, je od dovške občine za en goldinar kupil šestnajst kvadratnih metrov zemljišča na vrhu Triglava. Načrtoval in financiral je majhen valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki je nadomestil propadajočo leseno triangulacijsko piramido.

Stolp je izdelal njegov mladostni prijatelj, kleparski mojster Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani. Sestavljen je bil iz šestih delov, težkih od petnajst do dvajset kilogramov. Z vlakom so jih prepeljali v Mojstrano, nato pa jih je šest nosačev v enem tednu znosilo na vrh Triglava. Stolp so postavili 7. avgusta 1895, v petih urah. Aljaž je za njegovo izdelavo in postavitev odštel 300 goldinarjev.

Napis »Aljažev stolp« je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici. Stolp je bil politična, kulturna in prostorska gesta. Majhna arhitektura z velikim pomenom.

Aljaž je vrh in stolp pozneje podaril Slovenskemu planinskemu društvu. Opremil ga je skromno, a premišljeno. Vanj je postavil tri okrogle stole, dva samovarja, šest kositrnih kozarcev, barometer, termometer, posodo za špirit in spominsko knjigo. Dodal je tudi kopijo panorame s Triglava, ki jo je naslikal Marko Pernhart.

Markus Pernhart – Triglav III

Tudi na najvišji točki, v prostoru skrajnih razmer, je Aljaž razumel pomen ambienta. Razumel je, da človek prostora ne počasti le tako, da ga osvoji, ampak tudi tako, da ga uredi, vzdržuje in mu da kulturno vsebino.

Triglav je pozneje postal tudi likovni in državni simbol. Arhitekt Jože Plečnik ga je leta 1934 vključil v grb na Marijinem znamenju pri vili Epos na Bledu. Na osrednjem ščitu je Triglav upodobil kot znak slovenskega naroda, s čimer je ustvaril pomemben mejnik v zgodovini slovenskega grboslovja.

Po drugi svetovni vojni se je Triglav ponovno pojavil v njegovih delih. Leta 1947 je na spomeniku padlim borcem v Ribnem pri Bledu stilizirana podoba gore poudarjala narodno identiteto in spomin na boj za svobodo. Leta 1951 je Plečnik pred Vidmarjevo vilo v ljubljanski Rožni dolini zasnoval spomenik v obliki vodnjaka. Na njegov vrh je postavil stilizirani Triglav z zvezdo, združeni vodni curki pa so simbolizirali enotnost in skupno prizadevanje za svobodo.

Pri Plečniku je bil Triglav znak pripadnosti, skupnosti in kulturne identitete.

Leta 1947 je postal del državnega simbola. Po osamosvojitvi leta 1991 je bil vključen v grb Republike Slovenije in s tem tudi v državno zastavo. Le nekaj dni pred razglasitvijo samostojnosti, 12. junija 1991, se je enaindvajset gorskih reševalcev pod vodstvom Janeza Brojana v popolni tajnosti in ob podpori Letalske enote milice iz Mojstrane podalo na vrh Triglava. Tam so razvili in posneli slovensko zastavo.

Tudi v tem trenutku je bil Triglav mnogo več kot gora. Postal je prizorišče zgodovine, simbol samostojnosti in podoba skupne prihodnosti.

Prejšnje generacije so Triglav kovale v umetnost. Pisale so mu pesmi, slikale njegove vedute, ga vključevale v arhitekturo in državne simbole. Vanj so vlagale svojo ustvarjalno moč, denar, delo in fizični napor. Njegov vrh ni bil le cilj, ampak prostor, ki si ga moral zaslužiti.

Triglav nas uči vztrajnosti, hrepenenja in spoštovanja do lepote, za katero se je treba potruditi. Združuje naravo, arhitekturo in kulturno dediščino – od pesmi in slike do majhnega stolpa na vrhu.

Danes pa se je naš odnos do njega spremenil.

Dostopnost je postala samoumevna. Vse mora biti dosegljivo vsakomur, takoj in s čim manj truda. Tudi Triglav. Na vrh se nekateri odpravijo skoraj v japonkah, brez primerne opreme, znanja ali spoštovanja do gorskega sveta. Vzpon postaja ena izmed hitrih turističnih izkušenj: doživetje, ki ga opravimo, fotografiramo in objavimo.

Dostopnost brez odgovornosti hitro postane uničevanje. Če na goro vabimo množice, moramo poskrbeti za infrastrukturo, ki bo množični obisk prenesla. Če tega ne zmoremo, bi bilo morda smiselno obisk omejiti.

Ne moremo promovirati Triglava kot obveznega nacionalnega in turističnega doživetja, hkrati pa se obnašati, kakor da posledice množičnega obiska niso nikogaršnja odgovornost.

Prav te dni spremljamo zadnje izdihljaje Triglavskega ledenika. Pred našimi očmi izginja del pokrajine, ki se je še nedavno zdel večen. Alpe se segrevajo bistveno hitreje od svetovnega povprečja. Na Kredarici so povprečne letne temperature že več let zapored dosegle ledišče ali ga presegle. Zime z manj snega in krajšo snežno odejo napovedujejo tudi vse večje težave s pomanjkanjem vode v planinskih kočah.

Ločujemo odpadke, razpravljamo o ogljičnem odtisu, sprejemamo trajnostne strategije in drug drugemu razlagamo, kako bi morali živeti. Moraliziramo o vsaki plastični vrečki in vsakem posekanem drevesu.

Toda naš najvišji in najbolj vzvišen simbol na daleč zaudarja.

Kredarico ob vzponu zavohamo, še preden jo zagledamo.

Je to normalno? Je sprejemljivo, da smo svoj najlepši simbol dobesedno zasmradili? In ali ni prav to, bolj kot vse zelene strategije in deklaracije, resnična podoba našega odnosa do narave?

Kredarica je danes v stanju, ki je arhitekturno in infrastrukturno povsem neprimerno za njen kulturni in simbolni pomen. Vemo, da so razmere v visokogorju zahtevne. V koči ni tekoče vode, ki bi omogočala običajno splakovanje stranišč. Uporabljajo se suha stranišča, vsebina pa se periodično odvaža v dolino s helikopterjem. Toda pojasnilo, da so neprijetne vonjave pač del takšnega tipa stranišč, ne more biti dovolj. (vir)

Če obstoječi sistem glede na število obiskovalcev ne deluje, je treba sistem spremeniti ali pa zmanjšati število obiskovalcev.

Še bolj skrb vzbujajo podatki o onesnaženju. V vzorcih vode iz Ivančičeve jame, ki leži nekaj deset metrov pod Triglavskim domom na Kredarici, so bile izmerjene povišane vrednosti več parametrov. Vrednosti nitratov naj bi dovoljene vrednosti presegale več kot štirikrat, kar kaže na obremenitev z odpadnimi vodami.

Strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da imajo visokogorski ekosistemi zelo majhno sposobnost samoregulacije. Podnebne spremembe njihove nosilne in regeneracijske sposobnosti še zmanjšujejo, medtem ko množični turizem pritiske povečuje.

V Avstriji in Italiji visokogorske koče stojijo v prav tako zahtevnih razmerah. Tudi tam primanjkuje vode, oskrba je zapletena in odvoz odpadkov drag. Pa vendar je mogoče marsikje urediti dostojen ambient, učinkovite sanitarne rešitve in jasno organizacijo obiska. Očitno višina sama po sebi ni razlog za zanemarjenost.

Zakaj torej pri nas ne gre?

Planinec težko uide vtisu, da gre upravljavcu dovolj dobro, da pogojev ni treba bistveno izboljšati, državi pa gre premalo za to, da bi zahtevala okoljsko in arhitekturno primerno ureditev. Odgovornost se izgublja med lastnikom koče, planinskimi organizacijami, narodnim parkom, okoljskimi institucijami in ministrstvi. Vsi sodelujejo, vsi opozarjajo, vsi imajo omejene pristojnosti. Triglav pa medtem sprejema vedno več ljudi in vse težje prenaša posledice njihovega obiska.

Aljaž je želel slovenskim goram ohraniti slovensko lice. Zato je kupil vrh, zasnoval stolp, poskrbel za njegovo izdelavo in ga opremil z najnujnejšim. Razumel je, da simbol zahteva dejanje, skrb in odgovornost.

Aljažev stolp, Izvirna podoba, 1895. Hrani ZVKDS

Kakšno slovensko lice pa Triglavu kažemo danes?

Če smo goro, ki smo jo več kot stoletje povzdigovali v pesmih, umetnosti, arhitekturi in državnih simbolih, spremenili v hitro turistično doživetje, katerega posledice je mogoče zavohati že od daleč, potem težava ni samo na Kredarici, ampak v dolini.

Nina Granda

Viri slik:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Pernhart#/media/Slika:Markus_Pernhart_-_Triglav_III.jpg

https://www.gorenjskiglas.si/lokalno/onesnazenost-gora-vse-vecja-9474/