Tone Partljič izdal drugo knjigo po motivih iz življenja Prežihovega Voranca

Na literarnem večeru v Cankarjevem domu je Partljič v pogovoru s Primožem Sturmanom, obogatenem z izvedbami koroških ljudskih pesmi, razkril, da se mu je zamisel nekdanjega direktorja Beletrine Mitje Čandra, da se posveti Vorancu, zdela nepojmljiva iz dveh razlogov: ker sam prihaja iz Štajerske in ker imajo tudi Korošci svoje pisatelje. Ideja pa je tlela in če je sprva mislil, da bo napisal le eno knjigo, je nato “kar kipnilo”. Nastal je obsežen diptih z naslovom Voranc, ki obsega 1300 strani. Prvo knjigo je začel z Vorančevim pogrebom leta 1950, na katerem se je zbrala množica ljudi, kot je na Koroškem še ni bilo, v drugi knjigi pa je popisal njegov beg na Dunaj, v Berlin in Pariz, kjer je živel v ilegali zaradi aktivnega delovanja v Komunistični partiji Jugoslavije, zaradi česar je bil tudi zaprt. Hkrati je bil to čas, ko je napisal svoje romane Doberdob, Požganica in Jamnica. Kot je povedal Partljič, je Voranc kot velik talent v svojih romanih opisoval, kaj se je kje dogajalo. V njegovih delih ni bilo prisotne partijske ideje, pač pa se občuti proletarska ideja. Bil je glasnik Koroške, ga je imenoval Partljič, ki je na predstavitvi knjige v svojem značilnem slogu razkril še številne stranske podrobnosti, ki so se dogajale okrog Voranca. Zadnjo tretjino drugega dela je sicer posvetil zgolj njemu in njegovi ženi, s katero je kljub 25-letnemu zakonu, v katerem sta se rodili dve hčeri, živel zelo malo. Končal jo je “kot knjigo o ženi, ki čaka, in o nekom, ki je verjel v utopijo, kot slavospev starcem, ki imajo samo še drug drugega”. Na vprašanje STA, kako bi označil svoji knjigi, je odgovoril, da ne gre za literarizirani biografiji, temveč za romana. Kot avtor zagovarja, da mora pisatelj iskati resnico in “iti čim bližje, da pride do nje. So pa stvari, ki jih potem literaliziraš”. O tem, koliko pisateljske svobode si je dovolil, je povedal, da se je trudil, da bi je bilo čim manj. Domišljijo je uporabil pri nekaterih stvareh, ki jih je razbral iz pisem in pripovedovanj. Kot takšen primer je omenil obisk žene ob Vrbskem jezeru ob njegovem pobegu leta 1930. V fikciji je videl, kot da ga je obiskala, čeprav se to ni zgodilo, in si je dovolil popisati njuno druženje. “Malo sem si namislil,” je dejal Partljič. Pri pisanju je izhajal iz številnih virov, saj je imel na mizi istočasno odprtih 50 knjig. “Mogoče bi kdo rekel, ta je pa lahko tako debelo knjigo napisal, če je iz 50 knjig prepisoval. Ne gre za to: ti pišeš, da bi povedal svoj odnos,” je dodal Partljič.