Tomaž Mihelič iskreno: “Afrika, boleči komentarji, Lili in slovenska majhnost”

Tomaž Mihelič je eden tistih ljudi, ki jih je v slovenski medijski krajin malo. So večplastni, neustrašni in hkrati ranljivi. Danes ga mnogi poznajo kot novinarja, popotnika in človekoljuba, a v spominu naroda bo za vedno zapisan tudi kot Marlenna, tista drzna rdečelasa “sestra”, ki je leta 2002 na Evroviziji premikala meje. To je portret moškega, ki je prehodil pot od radeljskih koruznih polj do afriške savane, ob tem pa ohranil tisto najpomembnejše – otroško radovednost in veliko, čisto srce.

Od blokovskega naselja do širnega sveta

Tomaž Mihelič ne skriva, da so ga Radlje ob Dravi izoblikovale. Čeprav ga je pot vodila v svetovne prestolnice, se z ljubeznijo spominja odraščanja v blokovskem naselju, igranja na igriščih in raziskovanja okolice. Že takrat je bil, kot pravi sam, “tisti navihan lumpek”. Vedno ga je zanimalo, kaj je za naslednjim hribom, kaj se skriva za mejo znanega. Ta radovednost ni bila le otroška muha, temveč življenjska drža. “Če ne vprašaš, ne veš. Če ne pogledaš, ne ugotoviš,” je misel, ki bi jo lahko pripeli kot moto na njegov potni list. Njegova zgodba je dokaz, da te majhno okolje ne definira, če imaš dovolj velike sanje, da ga prerasteš.

Lili – center njegovega vesolja

Ko beseda nanese na družino, Tomaž postane mehak. Njegov odnos z mamo Lilijano je nekaj, kar bi si želel vsak otrok. “Lili je kraljica, Lili je center mojega vesolja,” pove z žarom v očeh. Prav starši so mu dali popotnico, ki je v današnjem svetu redka: občutek za pravičnost in pogum, da se postavi na stran tistih, ki jim je storjena krivica.

Doma se ni naučil le bontona, temveč srčnosti. Občudovanja vredno je, kako Tomaž svojo mamo postavlja na piedestal, s čimer vsem nam sporoča: Kako pomembno je ceniti svoje korenine, ne glede na to, kako visoko v nebo segajo tvoje veje.

Vir : FB – Tomaž ni turist s fotoaparatom, temveč del skupnosti – Afrika

Ko besede bolijo

Strategija “Gumb blok”

Vsi vemo, da slovenska javnost zna biti neizprosna. Tomaž je to okusil na lastni koži, ko se je nanj zlil gnev zaradi nastopa s Sestrami. Danes o teh bolečih izkušnjah govori mirno, a z jasno distanco. Prizna, da so ga žaljivi komentarji v preteklosti globoko prizadeli, a se je z leti naučil duševne higiene. Njegov recept za preživetje v dobi socialnih omrežij je preprost in učinkovit: gumb blok. “Klikneš in deluje,” pravi s humorjem. Včasih pa uporabi še eno terapevtsko metodo – napiše oster odgovor, ga prebere, si oddahne, nato pa ga preprosto izbriše. Energije ne zapravlja več tam, kjer ni posluha, ampak jo hrani za ljudi, ki so mu blizu.

Evrovizijski spomin in površnost družbe

Leta 2002 s skupino Sestre ni le pel, ampak je izzival kolektivno zavest Slovenije. Danes ugotavlja, da smo ljudje pogosto ujeti v površnost. Marsikoga je zmotila vizualna podoba, rdeče uniforme in bleščice, le redki pa so dejansko prisluhnili besedilu pesmi “Samo ljubezen“. Tomaž opozarja na paradoks našega časa: kompliciramo pri nepomembnih stvareh, pri tistih bistvenih, ki zahtevajo globino, pa smo strašljivo površni. Postavi se le vprašanje: Koliko smo se v teh letih sploh premaknili naprej?

Camino

Camino ni bil le “kljukica” na seznamu

Mnogi se na Camino podajo zaradi trenda ali športnega dosežka. Tomaž ne. Zanj je bila pot v Santiago de Compostela globoko osebna, skorajda duhovna izkušnja. Ni hodil, da bi premagoval kilometre, ampak da bi srečeval ljudi in ob njih rastel. Na Caminu se naučiš, da se življenje zgodi v preprostih korakih in v tišini, ki jo najdeš v sebi, ko odpade ves nepotreben balast vsakdana.

Vir – TV Koper Capodistria – Tomaž Mihelič o Caminu

Vir: Facebook – Tomaž iskreno o Afriki: “To, da imamo mi vse, pomeni da nekje, na drugem koncu sveta ljudje nimajo nič. “

Pripravila AK
Viri:
veseljak.svet24.s
Facebook.com, Instagram, TikTok.com