Tjaša Bucik. S Skokom čez kožo iz Idrije v Berlin.

Sodobna plesna predstava Skok čez kožo (Jump Over My Skin) avtorice, koreografinje in plesalke Tjaše Bucik izhaja iz družinske zgodovine treh generacij idrijskih rudarjev ter skozi gib, zvok in osebne pripovedi raziskuje, kako se dediščina, spomin in izkušnja dela zapisujejo in prenašajo skozi telo. Po uprizoritvah v Plesnem teatru Ljubljana, Topilnici Hg v Idriji in SNG Nova Gorica bo 20. novembra ob 20. uri gostovala v Kühlhaus Berlin.

Skok čez kožo raziskuje, kako se dediščina vpisuje v telo – v način gibanja, držo, ritem, moč, zadržanost in odzivnost. Gib postane nosilec spomina, skozi katerega se industrijska preteklost prevaja v sodobni umetniški kontekst. Telo plesalke postane nekakšen arhiv tega, česar ni mogoče v celoti opisati z besedami: telesnih izkušenj, družinskih zgodb in sledove prostora, ki ga posamezna generacija sama morda ni več doživela. Naslov predstave izhaja iz rudarske šege ‘skok čez kožo’, simbolnega prehoda v podzemni svet in sprejema v rudarski poklic in skupnost. Idrijski rudnik živega srebra, v katerem so rudarji delali od leta 1490 do 1995, je danes vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. V času svojega delovanja je pomembno zaznamoval življenje Idrije in njenih prebivalcev, predstava pa se k tej dediščini vrača skozi osebno izkušnjo in sodobni ples.

V središču predstave je rudarska dediščina Idrije. Rudnik živega srebra je več stoletij določal gospodarsko, družbeno in kulturno življenje mesta. V času njegovega delovanja do leta 1995 so v Idriji pridobili približno 13 odstotkov svetovne količine živega srebra, najgloblji deli rudnika segajo več kot 400 metrov pod površje, v najdejavnejšem obdobju pa je bilo v njem zaposlenih več kot tisoč rudarjev. Idrija in španski Almadén sta danes kot zgodovinski območji pridobivanja živega srebra vpisana na UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Tako tudi naslov predstave izhaja iz rudarskega iniciacijskega obreda, katerega korenine segajo v 16. stoletje in ki se v različnih oblikah ohranja še danes. ‘Koža’ je bila del vsakdanje rudarske opreme – predpasnik iz trpežnega usnja, ki so ga rudarji nosili okoli pasu, obrnjenega čez zadnji del telesa. Ščitila jih je pred odrgninami, vlago in mrazom, sčasoma pa je postala tudi simbol rudarskega poklica. S simbolnim ‘skokom čez kožo’ so bili novinci sprejeti med rudarje in postali del rudarske skupnosti.

Rudarska tradicija se v predstavi sreča s klekljarstvom, drugo pomembno dediščino Idrije. Obe dejavnosti sta skozi stoletja zaznamovali življenje številnih generacij in sta danes del slovenske nesnovne kulturne dediščine. V predstavi se tako srečujeta dve različni obliki dela in dve telesni izkušnji, ki ju zaznamujejo ponavljanje gibov, vztrajnost in potrpežljivost. Posebno mesto ima pri tem odnos med moškim in ženskim telesom. Na eni strani je telo rudarja, ki se vsak dan spušča v podzemlje, v temo, globino, nevarnost in fizični napor. Na drugi strani je telo, ki ostaja zunaj – telo, ki čaka, skrbi in živi s tihim zavedanjem nevarnosti. Med njima nastaja prostor predstave: prostor dela, čakanja, spomina, bližine in medsebojne odvisnosti.

(foto: Urška Boljkovac)

Pomemben element predstave so pogovori, ki jih je Tjaša Bucik posnela s svojim nonotom in nono ter z njunim rudarskim tovarišem in njegovo ženo. Fragmenti njihovih pripovedi vstopajo v zvočno podobo predstave, njihove izkušnje in spomini pa se prepletajo z gibalnim materialom. Ta izhaja iz njihovega dela: iz ponavljajočih se gibov rok klekljaric, ki s hitrim in natančnim prepletanjem niti ustvarjajo čipko, ter iz kretenj rudarjev, ki med pripovedovanjem razlagajo delo v rudniku in pot živega srebra – od izkopa rude, njenega drobljenja in sežiganja do polnjenja v jeklenke. Ponavljanje gibov razkriva čas, potrpežljivost, vztrajnost in fizični napor, ki ju zahtevata obe obrti. Plesalki – Tjaša Bucik in soavtorica Anja Möderndorfer – se skozi ta proces podajata skupaj. Stojita si ob strani, se podpirata, spodbujata in izzivata, njuna giba pa se postopoma prepletata in mestoma zlijeta v enega. Skozi ponavljanja, fizični napor in izčrpanost vztrajata v gibanju ter vzpostavljata odnos, v katerem se individualno delo preobraža v skupno izkušnjo. Predstavo dopolnjujeta avtorska glasba Danijela Bogataja in oblikovanje luči Hotimirja Knifica, ki soustvarjata zvočno in vizualno podobo predstave.
Rudarstvo in tekstilne obrti so oblikovali številna evropska in svetovna mesta; njihova zgodovina je prepletena z migracijami, industrializacijo in družbenimi spremembami. Prav zato lokalna zgodba tudi v Berlinu prebiva kot del širše zgodovine dela in industrializacij. Predstava presega dediščino kot podobo preteklosti. Zanima jo proces, ko ta ni več preteklost, ampak postane vprašanje sedanjosti – kaj od teles prednikov, njihovega dela in zgodb še vedno nosimo v sebi?

Tjaša Bucik v avtorski predstavi Čipke (foto: Nejc Puš)

‘Ali je gib v meni že začrtan, vtisnjen v telo skozi čas, podedovan in hkrati na novo ustvarjen? Kje se konča gib, ki sem ga podedovala, in začne moj lastni? Kdaj se začne moj gib? In kaj bom jaz prenesla naprej?’ Tjaša Bucik je plesalka, pedagoginja in koreografinja iz Nove Gorice, ki ustvarja na področju sodobnega plesa, inkluzivnega plesa, in raziskovanja slovenske kulturne dediščine. Plesno se je izobraževala v Sloveniji in Italiji, kjer je zaključila profesionalno šolanje za plesalce sodobnega plesa MP3 Dance Project v Rimu, izpopolnjevala pa se je tudi pri Kibbutz Contemporary Dance Company v Izraelu. V svojem avtorskem delu povezuje sodobni ples z zgodbami prednikov in lokalno kulturno dediščino. Leta 2024 je ustvarila predstavo Čipke, posvečeno idrijski klekljarski tradiciji, leta 2025 pa je z njo sodelovala tudi pri predstavitvi Slovenije na svetovni razstavi EXPO 2025 v Osaki. Istega leta je ustvarila Skok čez kožo, ki skozi sodobni ples raziskuje zgodovino idrijskih rudarjev, družinski spomin in prenos dediščine v sodobnost.

V hiši 3 in 3 se godi sto stvari. (foto: Eva Gorjan)

Pomemben del njenega ustvarjanja predstavlja tudi inkluzivni ples. Za predstavo V hiši 3in3 se godi sto stvari, nastalo v koprodukciji s CIRIUS Vipava, je prejela izjemen odziv občinstva in strokovne javnosti. Kot plesalka sodeluje v predstavah različnih institucij, kot so Gledališče Koper, Anton Podbevšek Teater, SNG Opera Balet Ljubljana in druge. Poleg avtorskega in izvajalskega dela redno poučuje sodobni ples ter sodeluje kot pedagoginja in mentorica na področju koreografije in uprizoritvenih umetnosti. (sporoča Andraž Boštjančič o gostovanju predstave Skok čez kožo avtorice in izvajalke Tjaše Bucik in soavtorice in izvajalke Anja Möderndorfer 20. novembra v Kühlhaus Berlin. O predstavi Skok čez kožo smo pisali tukaj https://www.paradaplesa.si/tristosestdeset/tjasa-bucik-anja-moderndorfer-skok-cez-kozo-domiselno-povezuje-lirika-koreografske-dinamike-z-intimo-pogovorov-o-zivljenju-rudarjev-v-rudniku-zivega-srebra-idrija/)