Tina Begič, Center gibanja Rusalka: »Tisto noč nisem spala … Tri mesece kasneje se je rodila Rusalka«

3 hours ago 18

»Zame Rusalka predstavlja družino in skupnost in upam, da se tudi člani v njej počutijo sprejete in udobno,« pravi Tina Begič iz Centra gibanja Rusalka. A za temi besedami se skriva mnogo več kot le plesni studio. Rusalka je postala prostor, kjer se gibanje prepleta z zavestjo, kjer telo ni le orodje za nastop, temveč most do čutenja, rasti in notranje moči. Iz plesne dvorane je zrasel center, v katerem dekleta, mame in odrasli ne prihajajo le po korake, temveč po stik s seboj, s skupnostjo in z življenjem. V pogovoru Tina Begič razkriva svojo osebno pot, nastanek Rusalkine zgodbe ter vizijo, ki presega ples in se dotika tega, kako ustvariti varen, topel in navdihujoč prostor za ljudi vseh generacij.

Če se ozrete nazaj – kaj vas je najprej potegnilo v ples in kdaj ste začutili, da to ni več le hobi, ampak poslanstvo? Kakšna je vaša plesna pot?

Plešem že od nekdaj. Plešem, pojem, obožujem muzikle. Odkar pomnim. Moje telo je že od nekdaj govorilo, hotelo nekaj povedati, se izraziti. Vpisala sem se na vse možne plesne in sorodne krožke in hobije, kar smo jih v Kočevju takrat premogli. Kasneje sem začela intenzivno obiskovati tudi plesne delavnice vseh možnih plesnih zvrsti.

Nekako sem vedno vedela, da je ples zame več kot hobi. To je bil prostor in svoboda, kjer sem se počutila popolnoma jaz. Prav s plesom sem prvič začutila svojo popolno iskrenost in surovost. Delila sem z ljudmi sebe – svoja čustva, svoje občutke, doživljanja, svojo in druge zgodbe. In tega ni bilo malo. Videli so me, slišali, čutili. In takšni občutki so bili nori.

Kako je nastala Rusalka in kaj je bila tista iskra, zaradi katere ste vedeli, da želite ustvariti nekaj svojega?

To, da ples ni samo moj hobi, se je kazalo že v najstniških letih, ko so prijateljice hodile ven žurat, jaz pa sem petke zvečer in sobote zjutraj preživljala na treningih. Ko sem bila študentka (najprej sem namreč študirala na Ekonomski fakulteti), nisem dvakrat premislila, kadar se mi je izpit prekrival s kakšnim pomembnejšim treningom. »Saj bo še en izpitni rok.« A da ples ne bo samo moj hobi, sem ugotovila nekje v zadnjem letniku faksa, ko sem začela opravljati prakso. Dve uri v pisarni. Na teden. Mene pa je to izmozgalo.

Takratna plesno-mažoretna mentorica Maja Smole me je pred enim treningom vprašala, zakaj sem tako utrujena. »Delala sem. V pisarni.« Maja je hitro potegnila vzporednico, ko sem ji povedala, da sem delala zgolj dve uri. »Hja, veš, saj jaz si te tako ali tako nikoli nisem predstavljala v pisarni.« Takrat sem bila že par let njena asistentka na treningih, glavna koreografinja in vse, kar je še bilo potrebno, da so plesne skupine delovale. In Maja je videla ta žar v meni. To ljubezen do plesa.

Tisto noč nisem spala. Prejokala sem celo noč, ker so me njene besede res zadele. Izbrala sem si res napačno pot. Pot, ki je nikakor ne čutim in je ne želim živeti. Zjutraj sem spet imela trening in tokrat sem res prišla sesuta in izmozgana. Ko me je Maja spet vprašala, kaj mi je, sem ji povedala, da imam osebnostno krizo. »Osebno krizo?« »Ne, osebnostno.« Vse sem ji povedala in ona meni nič, tebi nič: »Pa dajva midve odpreti plesno šolo.« Tri mesece kasneje se je rodila Rusalka, leto kasneje pa sem bila vpisana na Akademijo za ples v Ljubljani.

Ogromno deklet v Rusalki vas vidi kot vzor – ali kdaj čutite težo te odgovornosti in kako se z njo soočate?

Misliti si ne morete, kako močno se tega zavedam in kako zelo pomembno mi je. Vsak dan se zahvalim za to, ker se prav zato vsak dan odločim, da bom boljši človek. Pa kar pač to že pomeni. Včasih tudi to, da na glas priznam, da mi nekaj ne gre, da mi gre slabo, da ne zmorem, da delam napake in da je tudi to v redu. Naslednjič poskusim drugače. So mi pa dekleta (do mojega sina) vsekakor najbolj intenzivno kazala, kje sem še šibka in kje lahko še napredujem.

Prav zaradi tega občutka odgovornosti je Plesni klub Rusalka prerasel v Center gibanja Rusalka. Center je že dolgo več kot le plesni klub in poleg plesa (jazz, show dance, modern, hip hop, sodobni ples, breakdance) ter plesnih delavnic ponuja tudi druge gibalne in zavestne vadbe in delavnice (otroški gibalni program, pedokinetika, funkcionalna vadba, pilates, akro joga za odrasle in družine, joga, Feldenkraisova metoda, tečaji tajske masaže, zvočne kopeli in terapije, animal flow, dihalne delavnice …).

Ne želim samo, da imajo dekleta zdrava telesa in globoko zavedanje o funkcionalnosti in uporabi tega telesa, želim, da vsi skupaj zrastemo v čudovite osebe. Zato v Rusalki ponujamo veliko več kot samo ples ali gibanje. Ponujamo zavest, čutenje, zaznavanje in rast. V telesu, srcu, umu in vibracijskem polju.

Najlažje začnemo z mamami in dojenčki, zato sem se tudi odločila, da se vpišem na študij pedokinetike. Tam res delam na sebi, sprejemam, spuščam in spoznavam odnosne dinamike, da vse to lahko potem naprej predam mamicam, ki so v najpomembnejšem stiku s svojim dojenčkom.

Ples za marsikatero najstnico ni le gibanje, ampak prostor, kjer išče sebe – kaj želite, da dekleta odnesejo iz dvorane, tudi ko nekoč nehajo plesati?

Najpomembnejša stvar, ki jo želim predati, je njihova vrednost. Da njihova vrednost ne prihaja od zunaj, od njihovega videza, oblačil ali šolskih in plesnih dosežkov. Da so vse vredne, čudovite in dovolj točno takšne, kot so. Vsi delamo napake, vsi se učimo. In konec koncev se lahko naučimo tudi sprejemati in odpuščati.

Za njih si želim več hvaležnosti, manj občutka, da jim še nekaj manjka, več dajanja, manj zahtevanja, več zavedanja. Več zavedanja o lastni moči, moči nad dogodki in izkušnjami, ki si jih prikličemo v življenja, več zavedanja o različnih perspektivah, o pretočnosti energije, več zavedanja o odgovornosti, ki jo imamo do sebe, skupnosti in sveta. Mi kreiramo ta svet in barve, ki jih uporabljamo, bodo barve, v katerih bomo živeli.

Želim, da uživamo in cenimo pot in proces, ne samo končnega cilja. Da se zavedamo trenutkov, izkušenj, občutkov, napredkov, ki jih doživimo tekom procesa in vloženega truda, in da naš fokus ne bo le na končnem rezultatu ali subjektivnih ocenah zunanjih opazovalcev.

Kako vam osebno ples pomaga v trenutkih, ko ni vse lahko, in ali to odkrito delite tudi s svojimi plesalkami?

Na hrbtu imam tetoviran stavek: »… in tako je plesala …« Ko je lepo, ko je težko, ko je hudo – jaz bom plesala. Začutila, spustila v telo in pustila telesu, da sprosti. V današnjem svetu je vse več zavedanja o somatskih odzivih in zdravljenju. In ples je vsekakor ena od oblik, ki telesu pomaga spuščati nakopičen stres in čustva.

In ja, tako kot na odru sem tudi v dvorani večinoma surovo iskrena. Z močnim zavedanjem, da punce niso moj koš za smeti, kamor bi stresala svoje težave – to vsekakor ne. Podelim pa z njimi svoje strahove, pomisleke, ugotovitve, doživljanja, smeh, čudaškost, zgodbe iz svojega življenja in še vse, kar jih zanima. Vedno sem iskrena z njimi. Popolnoma. Vsako od njih imam rada in mar mi je za njihova življenja.

Rusalka ni samo plesna skupina, ampak skupnost – kako zavestno gradite ta občutek pripadnosti med dekleti različnih starosti?

Tole je zame nekoliko težje vprašanje, ker mi je bilo v preteklosti povezovanje deklet veliko lažje kot danes. Danes so mladostniki precej manj v neposrednih interakcijah, bolj imajo pozornost na telefonih in v fiktivnih svetovih. Vseeno pa se trudim organizirati razna skupinska druženja, skupinske treninge in pripravljati koreografije, kjer združujem dekleta različnih starosti.

V centru imamo kuhinjo s čaji, kavami in piškoti in dekleta spodbujam, da se dobivajo in družijo. Veliko jih ima tudi ključe centra in se lahko dobivajo, ustvarjajo, vadijo, družijo in zabavajo. Z zavedanjem, da je center tudi njihov dom in da so odgovorne za prostor, njegovo čistočo in vzdušje.

Največkrat pa se v resnici povežejo med delom – kadar sodelujejo pri projektih, dekoriranju dvorane in odrov, organizaciji dogodkov, pomoči mlajšim. Po koncu jih vedno povabim na pijačo in se še podružimo. In vedno se imamo odlično – smejoče in glasno.

Ko pomislite na družbeni vpliv – kaj želite, da bi dekleta rekla, da jim je Rusalka dala za življenje?

Predvsem varen prostor. Prostor sprejemanja, prostor, kjer si lahko iskren, kjer se lahko izraziš in kjer nisi obsojan, ampak sprejet. Kjer se trudimo razumeti, kjer se učimo imeti radi sebe in druge in kjer se zavedamo svojega vpliva na svet in na ustvarjanje lastnega sveta.

Ples je mešanica umetnosti in športa. Kakšen je odnos šol do plesalk in kakšen je odnos Kočevja do plesa?

Kočevje je izredno plesno mesto. Imamo veliko plesalcev, gibalcev in trenerjev, ki so zelo kakovostni v svojih zvrsteh, in to se tudi jasno odraža v rezultatih in razvoju mladih.

Šole imajo do plesalk na splošno dober in korekten odnos. Občasno pa se še pojavljajo različni pogledi na to, kako ples umeščati med športne dejavnosti, saj ga nekateri vidijo predvsem kot umetniško obliko, drugi pa kot športno disciplino. Kljub temu Rusalkine plesalke dosegajo zelo dobre rezultate tako na športnih testiranjih kot na šolskih tekmovanjih, kar kaže na visoko telesno pripravljenost in predanost treningom. Ples namreč že dolgo sodi med zahtevne in strukturirane gibalne dejavnosti, primerljive z vrhunskimi športi.

Ker je Plesni klub Rusalka član organizacije ESDU (European Show Dance Union) in ne Plesne zveze Slovenije, dekleta trenutno težje pridobijo uradni status športnika, lahko pa zaprosijo za status umetnika. Upanje ostaja, da se bo tudi na tem področju v prihodnje razvilo več razumevanja za ples kot posebno športno-umetniško disciplino.