“Tako nore opozicije še nismo imeli”

Razprava o predlogu, po katerem bi bilo prejemanje socialne pomoči za delovno sposobne osebe povezano z opravljanjem družbeno koristnega dela, je v državnem zboru sprožila tudi polemiko o Golem otoku. Poslanka Gibanja Svoboda Tereza Novak je namreč dejala, da jo predlog spominja na dogajanje v nekdanjem jugoslovanskem zaporu na Golem otoku. Prisilno delo na Golem otoku pa je označila za družbeno koristno delo.

Novakova je med razpravo ob obravnavi referendumskih vprašanj dejala: “Meni je to zelo podobno temu, kar se je včasih dogajalo na Golem otoku.” S tem se je odzvala na predlog, da bi se socialno pomoč za delovno sposobne prejemnike povezalo z opravljanjem družbeno koristnega dela.

Njeno primerjavo je poslanec NSi Andrej Černigoj označil za neprimerno. Poudaril je, da na Golem otoku ni šlo za ukrep vključevanja ljudi v družbo, temveč za politično represijo in prisilno delo. “Družbeno koristno delo za človeka, ki je zdrav in sposoben delati, ni Goli otok,” je dejal.

Na izjavo se je odzval tudi poslanec SDS Žan Mahnič. Opozoril je, da je bilo delo na Golem otoku prisilno in povezano s političnim preganjanjem. Novakovi je očital neprimerno primerjavo ter dejal, da je njena izjava pokazala, “kako noro opozicijo imamo”.

Odzval se je tudi minister za delo Anže Logar, ki je na družbenem omrežju X zapisal, da gre pri primerjavi za zavajanje. Po njegovih besedah v Svobodi iščejo načine, kako bi nasprotovali predlogu o vključevanju prejemnikov socialne pomoči v javna dela.

Logar je ob tem izpostavil tudi širše vprašanje učinkovitosti sistema socialnih transferjev. Po njegovih besedah se je število ljudi pod pragom tveganja revščine v času vlade Roberta Goloba povečalo, kljub rekordni zaposlenosti in visokim izdatkom za socialne transferje.

Goli otok je bil eno najbolj razvpitih jugoslovanskih taborišč za politične zapornike. Po sporu med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in sovjetskim voditeljem Josipom Stalinom leta 1948 so jugoslovanske oblasti na otok pošiljale predvsem politične nasprotnike oz. ljudi, za katere so ocenjevale, da so jim politično nevarne. Razmere v taborišču so zaznamovali prisilno delo, nasilje in različne oblike psihičnega pritiska na zapornike.

A. V.