Sveta birma praznik cele župnije

In praznično je bilo v cerkvi svetega Tomaža na praznični dan 27. aprila, ko je tokratni birmovalec msgr. Franci Petrič zbranim podelil zakrament svete birme in jih s tem pospremil v krščansko polnoletnost. Kot se za slovesnost spodobi, so tokrat pri sveti maši sodelovali prav vsi: birmanci in birmanke, starši, botri, pevci in ministranti.

Pri oltarju so se birmovalcu pridružili še domači župnik Bernard Rožman, duhovni pomočnik Gregor Luštrek in Marko Pajk iz Mengša. Po slovesnem vhodu je sledil pozdrav birmovalcu in nato krajše uvodne misli le-tega. V njej je dejal, da je ta slovesnost razlog, da smo danes zares lahko veseli, ker mladost zmaguje, ker življenje zmaguje in ker nam vera daje smisel in osmišlja naše bivanje.

Zavedamo se, da nismo popolni in da je marsikaj takega, kar nas oddaljuje od Boga. Da bi Božja milost delovala v naših srcih in predvsem v naših mladih fantih in dekletih. V nagovoru pred birmo je zbranim dejal: Najprej bi vam rad izrekel priznanje, ker skrbno ohranjate svoje svetišče in župnišče skupaj z župnikom Bernardom in gospodom Gregorjem ter skrbite za živo krščansko občestvo v tem čudovitem svetu pod Limbarsko goro, v srcu Slovenije.

Ne morem mimo tega, da ne bi spomnil tudi na gospoda Toneta Potokarja, ki najbrž je vas vse ali pa vsaj večino krstil, in smo danes tudi z njim povezani ter molimo zanj. Kaj je razlog, da se zbirate tukaj? Vera. Vera vas vodi in navdihuje pri vsem, kar delate v tem vašem župnijskem središču. Vera v troedinega Boga, ki nas je ustvaril in nas je v svojem Sinu Jezusu odrešil ter nas po Svetem Duhu posvečuje, kakor smo se pogovarjali na našem srečanju v torek.

Iskreno želim, da bi tudi ta slovesnost pomagala k utrditvi vaših zvez do Boga. Da bi pa seveda oživila tudi vaše družinske in prijateljske vezi. Saj veste, pri Slovencih je zmeraj tako: ali smo zaradi meje ali zaradi dediščine, zdaj pa še zaradi politike skregani. In kakšni dnevi morajo biti taki, ko pozabimo na to in se povežemo v medsebojnem hotenju za dobro. In vaši otroci so razlog tega.

Da bi ta slovesnost prispevala tudi k zvestobi do domačih krajev, predvsem pa vseh tistih vrednot, ki delajo danes naše življenje človeka vredno in lepo. Mladi, tile mladi, tisti, ki so tamle zadaj ali pa zunaj, pa naj ob tej slovesnosti začutijo, kako lepo je živeti in delovati v Krašnji, kjer se ljudje nesebično povezujete v prizadevanju za skupno dobro in napredek vasi in zaselkov. In to ne rečem v prazno. Naj začutijo, da je lepo živeti tu. Dajte jim vedeti!

Ob današnjih Jezusovih besedah v evangeliju, načrtno sem jih izbral, čeprav ste jih poslušali že na belo nedeljo, ko slišimo besede, katerim bi rekel: »Odpustite,« so jim odpuščeni, se veselimo velikonočnega daru odpuščanja grehov. Tega po Jezusovem trpljenju na križu in vstajenju prejmemo v zakramentu spovedi. Povabljeni smo tudi, da v vsakdanjem življenju posnemamo Boga, ki je bogat v odpuščanju in usmiljenju. Evangelij nas s temi besedami danes vabi, da Božje usmiljenje postane naše življenjsko vodilo.

Povabljeni smo k življenju v razumevanju, strpnosti in odpuščanju v naših družinah, med sosedi in v naših krajevnih skupnostih. Pa pomislite, koliko hudega in zamer bi bilo manj, če bi živeli po tem Jezusovem navodilu dosledno.

No, glavni junak današnjega evangelija pa je apostol, ki ga poznamo pod vzdevkom neverni Tomaž, zavetnik vaše župnijske cerkve. Lahko mu očitamo, da kljub desetim zanesljivim pričam, desetim apostolom, ni hotel verjeti v Jezusovo vstajenje. Toda z druge strani ga lahko pohvalimo. Vero je vzel skrajno resno. Zato je tudi dokaze zanjo hotel imeti trdnejše kot za karkoli.

Pri veri gre namreč za našo zadnjo usodo. Gre za vse. Zato morajo biti tudi dokazi močnejši od vsega. Če je Kristus vstal, bomo vsi vstali. Vemo, da imamo zagotovljeno večno življenje. Če pa Kristus ni vstal, smo izgubili zadnjo možnost, da se naše življenje izteče v kaj pametnega.

Apostol Tomaž je imel srečo, da je videl in se dotaknil Jezusa. Tale dotik v oltarju veliko pove. Bil je celo poklican za njegovega apostola in pričevalca. In to videnje in ta dotik je zanj postalo tako odločilno, da mu je okrepilo vero. Tedaj je z vso dušo izpovedal z besedami, ki povedo, kako globoko je dojel, kdo je Jezus: »Moj Gospod in moj Bog.«

S posebnim blagrom, blagrom tistim, ki niso videli, pa verujejo, Jezus hoče vtisniti vsem, ki nismo živeli z njim, gotovost, da imamo isto prepričanje kot apostoli.

Skozi vso zgodovino krščanstva je nešteto mož in žena, ki jim pravimo učenci in učenke, darovalo svoje življenje za Jezusa. Na primer tudi naš Lojze Grozde, ki ga posebej častimo kot mučenca in zavetnika mladih.

V prvem berilu, ki nam ga je tako lepo prebral gospod Marko, smo videli, kako so apostoli, polni Svetega Duha, nastopili pred svojimi rojaki kot priče Jezusa, ki je vstal od mrtvih. Ko so prejeli Svetega Duha, so se znebili česa? Strahu, tistega, ki ste ga imeli vi v torek kar nekaj še, kajne?

Na široko so odprli vrata dvorane zadnje večerje, šli na ulice in trge ter začeli navdušeno oznanjati v jezikih. In vsak narod je slišal svoj jezik in vsi so jih razumeli, je zapisal sveti Luka.

Tudi od vas, drage birmanke, dragi birmanci, Jezus pričakuje, da boste kdaj pogumno stopili v javnost in spregovorili o njem. Še več, z zgledom življenja po Božjih zapovedih, torej besede mečejo, zgledi vlečejo, pričali za vstalega odrešenika.

On nas vabi k neustrašenemu, prepričljivemu in doslednemu krščanskemu življenju. Z darovi, ki jih boste prejeli, boste postali torej priče Jezusa. In ti darovi se morajo pokazati na vseh področjih človekove dejavnosti. Ampak, veste, najpomembnejše je vsakdanje življenje.

Tam se vidi, koliko res jemljemo svojo vero resno, koliko smo res kristjani. In zapomnite si: po vsakem kristjanu Kristus stopa v svet.

Ponesti ga moramo v šole in pisarne, v bolnice in predavalnice, v tovarne in prodajalne, na polja in ceste, med trpeče in uboge, med bogate in tudi, ali pa še predvsem med lahkožive.

Kristus pričakuje, da spreminjate ta naš svet na boljše. Kako? Jeziki današnjega časa, v katerih lahko govorite, so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje. Takole jih je prebrala gospa Metka v drugem berilu. Naštel pa nam jih je apostol Pavel, torej veljajo za nas že 2000 let.

Nevarnost, s katero se kristjani srečujemo, je, da se hitro uspavamo, da smo neverjetno hitro zadovoljni s tem, kar naredimo za Boga, in ne iščemo novih načinov, kako bi svojo vero oživili.

Vsi, ki so vas spremljali na današnji dan, najprej vaši starši, pa še botri in botre, gospod Gregor, gospod Bernard pa še mnogi drugi, ki so molili za vas, so dokaz, da lahko naredite v svojem življenju še več.

Sledilo je birmovanje, nato se je sveta maša nadaljevala po ustaljenem redu. Na koncu je sledila še zahvala staršev in birmancev ter birmank tako birmovalcu kot obema domačima duhovnikoma.

Z besedami: Dragi birmanci, naj vas Sveti Duh vodi, vam daje poguma in moči, da boste živeli s svojo vero v vseh življenjskih situacijah, tistih najlepših in tudi takrat, ko ne bo najbolj prijetno. Naj vas spremlja Božja ljubezen.

Sledilo je še skupno fotografiranje in nato druženje na dvorišču pred župniščem. In prav nikomur se ni mudilo domov, čeprav jih je čakalo že kosilo, saj je bila družba prav prijetna. In če običajno v gostišču pred slovesom rečejo: »Eno bom pa pri šanku še spil,« je bilo tokrat malo drugače – preden gremo, bomo pa ja še eno zapeli. In so jih zapeli kar nekaj.

Mogoče je tudi pevce in pevke navdihnil Sveti Duh.

Avtor: DJD