
11. oktobra 2026 bodo volivci na posvetovalnem referendumu med drugim odgovarjali tudi na vprašanje, ali naj se denarna socialna pomoč za delovno sposobne ljudi, ki nimajo utemeljenih razlogov, da ne morejo delati, veže na opravljanje družbeno koristnega dela. Zagovorniki predloga pravijo, da solidarnost ni enosmerna. Davkoplačevalci financirajo sistem, ki mora biti vzdržen in usmerjen k tistim, ki res potrebujejo pomoč. Od delovno sposobnih brez objektivnih ovir (huda bolezen, invalidnost, skrb za majhne otroke ali odvisne družinske člane) je razumno pričakovati lastni prispevek. To ni kazen, ampak recipročnost.
Družbeno koristna dela za prejemnike socialne pomoči niso novost in Slovenija ni pionirka na tem področju, kot to želi sporočiti levica. Podobno že leta prakticirajo nekatere evropske države, med njimi Nizozemska, Nemčija in Danska. Na Nizozemskem gre za t. i. tegenprestatie (protistoritev), v Nemčiji za Arbeitsgelegenheiten oziroma “službe za 1 evro”, na Danskem za nyttejobs (javna dela). V vseh treh primerih morajo delovno sposobni prejemniki pomoči v zameno za prejeto solidarnost opraviti dodatna, družbeno koristna opravila, ki ne smejo izpodrivati rednih delovnih mest.
Denarna socialna pomoč (DSP) je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb. Osnovni znesek minimalnega dohodka od aprila 2026 znaša 507,43 evra za delovno neaktivno samsko osebo. Upravičenci morajo biti prijavljeni pri Zavodu RS za zaposlovanje, aktivno iskati delo, se udeleževati programov aktivne politike zaposlovanja in sodelovati s centri za socialno delo. Kršitev teh obveznosti lahko vodi v izgubo pravice. Obstajajo tudi javna dela.
V Evropi je aktivacija prejemnikov socialne pomoči uveljavljena desetletja
Na Nizozemskem od leta 2012 Participatiewet predvideva protistoritev. Prejemniki bijstanda (socialne pomoči) morajo po zmožnostih opravljati neplačano družbeno koristno delo, ki ga določijo občine. Primeri: branje otrokom v šolah, čiščenje javnih površin, pomoč starejšim, delo v soseski, podpora pri lokalnih dejavnostih.
Foto: FreepikDelo mora biti dodatno (ne sme izpodrivati rednih zaposlitev), omejeno po obsegu in trajanju, da ne ovira iskanja rednega dela. Občine upoštevajo osebne okoliščine, prostovoljsko delo in skrb za družinske člane. Ideja je preprosta: za solidarnost, ki jo prejemaš od skupnosti, prispevaj po svojih močeh. Po podatkih nizozemskega statističnega urada CBS je marca 2024 takšno nalogo imelo približno 28.800 prejemnikov (okoli 6–8 % vseh prejemnikov socialne pomoči).
V Nemčiji obstajajo družbeno koristna dela, znana kot “1-evro-jobs“. Prejemniki socialne pomoči opravljajo dodatna dela v javnem interesu in prejmejo majhno nadomestilo za stroške. Namen je ohraniti zaposljivost in delovne navade, ne pa nadomestiti redna delovna mesta. Opravila so v okolju, infrastrukturi, oskrbi, šolah, kulturi. Zakon zahteva, da so dodatna in ne smejo nadomeščati rednih delovnih mest
Podobne aktivacijske ukrepe poznajo tudi Danska, kjer občine prejemnikom nalagajo “koristna” dodatna opravila: vzdrževanje zelenic in poti, čiščenje občinskih objektov, dodatna pomoč v domovih za starejše (ne namesto rednega osebja), boj proti invazivnim rastlinam ipd. Trajanje je omejeno (pogosto do 13 tednov). Namen je, da tisti, ki zmore, za prejeto pomoč tudi nekaj naredi. Tudi v ZDA programi, kot je Začasna pomoč za ogrožene družine (TANF), vključujejo tudi skupnostno delo kot eno od oblik izpolnjevanja delovnih obveznosti.
Foto: FreepikNobena od teh ureditev ni popolna. Kritiki opozarjajo na tveganje izpodrivanja rednih delovnih mest, stigmo in mešane rezultate glede dolgoročne zaposljivosti. Zato so ključni varovalke: jasne izjeme za tiste z zdravstvenimi ali družinskimi ovirami, omejen obseg ur, dodatnost nalog in individualni pristop.
Zagovorniki predloga pravijo, da socialna pomoč za delovno sposobne, ki nimajo resničnih ovir za delo, ne sme biti brezpogojna, ampak vezana na aktivno opravljanje družbeno koristnega dela. S tem po njihovem mnenju ohranjajo solidarnost, hkrati pa krepijo dostojanstvo in vključenost, ker dolgotrajna pasivnost vodi v izolacijo ter izgubo ritma in veščin, redno delo pa daje strukturo dneva, stike z ljudmi in občutek, da človek tudi prispeva, kar olajša prehod v redno zaposlitev. Skupnost bi s tem pridobila dodatna, ne nadomestna opravila v občinah in javnih zavodih, sistem pa bi bil poštenejši, ker bi zmanjšal zlorabe in dolgotrajno odvisnost, ob jasnih izjemah za tiste, ki res ne morejo delati.
T. B.

1 hour ago
34










English (US)