Srečko Ocvirk ostro: dolgotrajna oskrba stoji le še zato, ker jo z občinskim denarjem rešuje pomoč na domu (VIDEO)

Dolgotrajna oskrba bi morala biti odgovor države na eno največjih stisk starajoče se družbe. A vse bolj se zdi, da so obljube prehitele realnost: prispevki se zbirajo, sistem se postavlja, ljudje pa na odločbe in jasno organizirano pomoč še vedno čakajo.

Ocvirk opozoril na veliko luknjo sistema

Srečko Ocvirk je ob razpravi o dolgotrajni oskrbi izpostavil tisto, kar na terenu čutijo številne občine, izvajalci in družine: zakon ima tudi pozitivno stran, saj je začel vzpostavljati dolgotrajno oskrbo na domu, vendar sistem še zdaleč ne deluje tako, kot bi moral. Občine so sprejele izvajalce, oblikovale ekipe, pripravile teren, toda ključnega dela še vedno ni – odločb. In prav tu se pokaže največja težava. Država je napovedala velik sistemski premik, ljudje pa se sprašujejo, kdaj bodo obljube postale storitve, ki jih bodo dejansko občutili doma, pri svojih starših, starih starših ali bolnih svojcih.

Zakaj se sistem še ni sesul? Ker ga rešujejo občine

Ocvirk je bil pri tem zelo jasen: kritične situacije na terenu ni predvsem zato, ker že obstaja drug sistem, ki blaži posledice zamud. To je pomoč družini na domu, ki jo financirajo občine. To pomeni, da lokalne skupnosti v praksi še naprej nosijo velik del bremena. Medtem ko se na državni ravni govori o dolgotrajni oskrbi, jo na terenu pogosto še vedno rešujejo občinski proračuni, socialne oskrbovalke, zdravstveni domovi, domovi za starejše in družine same. Sistem torej še stoji, a ne zato, ker bi nova ureditev že delovala brezhibno, temveč zato, ker ga držijo pokonci tisti, ki so bili ob starejših že prej.

Prispevki se zbirajo, vprašanje pa je, kaj ljudje dobijo nazaj

Najbolj občutljiv del zgodbe je denar. Ljudje prispevke plačujejo z občutkom, da bo država s tem zgradila bolj varen, pravičen in dostopen sistem. Toda če se sredstva zbirajo, storitve pa za številne še niso zares dosegljive, se upravičeno odpira vprašanje zaupanja. Ljudje ne plačujejo zato, da bi poslušali razlage o prehodnih obdobjih, zamudah in postopkih. Plačujejo zato, ker pričakujejo pomoč, ko je doma nekdo nepokreten, dementen, bolan ali preprosto prešibek za vsakdanja opravila. In prav tu dolgotrajna oskrba trenutno izgublja svojo najpomembnejšo bitko – bitko za občutek, da sistem res deluje za človeka.

Teren ve več kot pisarne

Dolgotrajno oskrbo bo treba urediti celoviteje, pregledneje in predvsem bolj življenjsko. Ocvirkova kritika zato zadene bistvo: država mora poslušati tiste, ki danes sistem dejansko držijo pokonci. Ne le ministrstva, ne le zakonodajalcev, ampak izvajalce, občine, oskrbovalke in družine. Ti ljudje vsak dan vidijo, kje se sistem zatika, kje so čakalne vrste, kje zmanjkuje kadra in kje se skrb za starejše spremeni v tiho družinsko stisko. Dolgotrajna oskrba namreč ni obrazec, zakon ali politična obljuba. Je človek, ki čaka na pomoč. In dokler bo sistem bolj prepričljiv na papirju kot pri ljudeh doma, bo nezadovoljstvo samo še raslo.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook