Spominska slovesnost ob 85. obletnici streljanja talcev pri Mostnarju

Prireditev je bila slovesna, dostojanstvena, povedna in spominska. Vodila jo je predsednica KO ZB Slavka Šlandra in pozdravila navzoče, med njimi podžupana g. Ernestla, predsednico ZB za vrednote NOB Domžale Barbino Skok, profesorja Tomaža Habeta, praporščake, tabornike in veterane vojne za Slovenijo. Najprej je zbor ŽPZ Staneta Habeta zapel Zdravljico. Slavnostni govorec Franci Gerbec, predsednik KO Venclja Perka, je opisal neizprosni čas, ko smo bili Slovenci zapisani uničenju kot rasno in etnično manjvredni ljudje.

Še preden se je kakršenkoli upor sploh začel so okupatorji že v prvih treh mesecih izselili okrog 50.000 Slovencev. Talce pa so 3. 9. 1941 postrelili za kazen, ker so prvi uporniki ustrelili carinskega asistenta, ki so mu pobrali denar in orožje. Talce so pripeljali iz Begunj. Njihovo trpljenje opisuje v svoji knjigi spoštovani domžalski župnik Franc Bernik. Prav ta odlomek smo udeleženci slovesnosti dobili natisnjen, da smo lahko slišali in potem prebrali, kako je klical gimnazijec Mirko Pirnat: »Mama, jaz sem nedolžen! Jezus, ti veš, da sem nedolžen!« Nemški vojak ga ni zmogel ustreliti … Franci Gerbec je poudaril, da so v Domžalah po vojni prav zaradi razumevanja in sodelovanja vseh dobrih ljudi pokopali osemindvajset partizanov na novo pokopališče, ki ga je blagoslovil g. Bernik in slovesno pokopal partizane. Takratni trški odbor in njegov predsednik Franc Habjan pa je dal v bron uliti kip križanega Kristusa, ki še danes bdi na našem novem pokopališču. Tako imenovana partizanska stran se je že velikokrat opravičila za povojne poboje, pri čemer je izpričano, da so odbori izbirali samo tiste, ki so imeli krvave roke, drugi in mladoletni pa so bili izpuščeni. Druga stran, ki je delovala pod prisego nemški SS komandi, pa, žal, tega še do danes ni zmogla. Zato mnogi na novo pišejo zgodovino. 

Predsednica ZB za vrednote NOB Domžale Barbina Skok in podpredsednik KO Slavko Šlander Darko Jenko sta k spomeniku položila venec. Zelo lep in ganljiv kulturni program so pripravile pevke ŽPZ Stane Habe s pesmimi in solom, tudi s koroško ponarodelo Rož, Podjuna, Zila, napisano v spomin slovenskega duhovnika – domoljuba Vinka Poljanca, ki je bil prva žrtev nacizma med koroškimi slovenskimi duhovniki in je leta 1938 umrl zaradi mučenja v celovškem zaporu. Spremljal jih je prof. Habe. Med pevkami je bila in recitirala Kajuha in Kosovela Milojka Lunar, tudi članica literatk pri Društvu Lipa Domžale. Posebej za to priložnost je napisala pesem, ki jo z njenim privoljenjem in v zahvalo tudi objavljam:

Svobode napev

Si slišal, da so breze jokale,

si videl, da je dež krvavel.

In vedel, da vse, kar je ostalo,

le sanje so in pa pepel.

Zdaj tukaj pod lipo posedaš

in poješ svobode napev.

In v svojem se srcu zavedaš,

kaj vse ti sovražnik je vzel.

Zdaj rad se med bori sprehajaš

In božaš cvetove narcis.

Saj čutiš vonj nove pomladi,

ki vzklil je iz premnogih grobišč.

Zaključne besede je povzela Nataša Belle in citirala pesem Mici Jenc, ki je bila takrat komaj trinajstletna priča tega strašnega dogodka.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, KO ZB Simona Jenka

The post Spominska slovesnost ob 85. obletnici streljanja talcev pri Mostnarju appeared first on domžalec.si.