Sodišče bo jutri predvidoma razsodilo glede vulgarnega napada Makarovičeve na Možino

Jutri se pričakuje na Ljubljanskem sodišču razsodba v primeru tožbe dr. Možine proti Svetlani Makarovič zaradi razžalitve. Slednja se nanaša na “pesem” Makarovičeve “Utrip laži”, ki jo je zrecitirala v javnosti, samo besedilo pa grobo žali dr. Možino kot zgodovinarja in kot človeka.

Pri tovrstnih primerih izstopata dve kategoriji. Prva je satira, druga pa poseg v dobro ime. Kot vemo, je namen satiričnega izražanja na ironičen in humorističen način komentirati javna vprašanja, pa tudi javne osebe. Gre za varovano kategorijo izražanja, ki se smatra, da je zaradi izpostavljanja določenih problematik, v javnem interesu. Nikakor pa v to ne sodi blatenje dobrega imena. Poseg v dobro ime namreč, za razliko od satire, ni varovana kategorija, temveč predstavlja protipravno dejanje.

Svetlana Makarovič (Foto: STA)

V luči teh dejstev je treba pristopiti tudi k besedilo Svetlane Makarovič. “Utrip laži” namreč ne vključuje samo neke metafore ali satirično obarvano kritiko, ampak gre za izjemno žaljiv in vulgaren zapis, ki žali lik in delo priznanega novinarja in zgodovinarja dr. Jožeta Možine. Makarovičeva ga namreč imenuje med drugim za “poklicnega lažnivca” in ga obtoža, da “potvarja zgodovino”, čeprav je to predvsem navada levičarskega zgodovinopisja. Nadalje ga označuje za “ponižnega hlapca vlade”, nanašajoč se na vlado Janeza Janše. Jasno je, da ne gre za satirično izražanje, temveč za neposredne žaljivke, ki se v nadaljevanju stopnjujejo. Dr. Možino Makarovičeva označi tudi za “svinjo, ki našla je korito” ter “žre se baše in kozla”, češ da “drugega ne zna”. Zapis Makarovičeve sicer pove veliko več o njej sami kot o dr. Jožetu Možini, a jasno je, da gre za preproste žaljivke. Nekoga označiti za lažnivca, ki iz koristoljublja potvarja zgodovino sicer ni nezakonito, saj smo 133. člen iz Makarovičevi ljube komunistične Jugoslavije pustili na smetišču zgodovine, čeprav smo bili pod prejšnjo – spet, Makarovičevi ljubo – levo vlado priča njegovi reinkarnaciji v obliki boja proti “sovražnem govoru”. Kljub temu pa se zna zgoditi , da kdor izreče takšne klevete in obtožbe, mora slednje zagovarjati na sodišču. Če jih ne more dokazati – denimo tega, da nekdo laže ali manipulira z dejstvi zaradi lastne koristi – to pomeni, da ne le žali, ampak navaja nedokazana dejstva. V tem konkretnem primeru gre za trditve o določenem zgodovinarju, katerih cilj je slednjega ponižati in osramotiti. To pa nikakor ne spada v okvirje varovanega izražanja. Nasprotno, gre za kaznivo dejanje, ki ne postane imuno na zakon le zato, ker naj bi bilo izrečeno kot satira.

Jože Možina, Foto: Polona Avanzo

Takšnega mnenja je tudi umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj, ki je o tem spregovoril za medij Domovina. Kot pravi, nihče ne sme biti nedotakljiv pred roko pravice. To pa velja tudi za tiste, ki svoje žaljivke in klevete zavijajo v rime. Dr. Komelj poudarja, da je “inkriminirani rimaški izdelek Svetlane Makarovič Utrip laži le ideološko motivirana prostaška zmerljivka, ki je lahko slovenski kulturi le v sramoto. V njej zapisovalka ponareja dejstva, oznanja smrt janšizmu in grozeče poziva k molku »zmeneta« in »izdajalca« Jožeta Možine.”

Foto: STA

Predstavljanje tovrstnih prostaških besedil kot umetniško svobodo in kulturo obenem močno znižuje splošne kriterije kulture in umetnosti v naši deželi. Gre za zelo pomembno vprašanje, saj je kultura eden od identitarnih temeljev vsakega naroda, predvsem za Slovence, ki so se, dokler niso dobili svoje države, skozi stoletja ohranili ravno skozi svojo kulturo, ki je postala tudi eno od izhodišč za neodvisno in samostojno Slovenijo. Ne sme pa umetnost postati le oder za politični aktivizem, ki vključuje zmerjanje. Zaradi tega si vulgarnost Svetlane Makarovič ne zasluži zaščite ali upravičevanja pod pretvezo umetniške svobode in satire.

A. S.