SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative!

Ko sem se kratek čas igral s Pocom F8 Ultra in preletel tehnične podatke Honorja Win, se je vprašanje porodilo samo po sebi. Zakaj bi sploh še plačeval krepko prek tisoč evrov za premijski telefon?

Dejstvo je, da omenjena modela zadostita in v praksi pogosto celo presežeta potrebe, želje in zahteve 99,99 odstotka uporabnikov. In to po prijaznejših cenah. Najdražjim modelom, za katere proizvajalci brez zadržkov zaračunajo najmanj tisoč tristo evrov in po možnosti še kakšnega stotaka več, bolj ali manj ostanejo le še boljše kamere. Teh pa velika večina uporabnikov ne potrebuje oziroma njihovih zmogljivosti nikoli zares ne izkoristi.

Zmanjšan zaostanek v fotografskih sposobnostih

Kaj pa, če bom nekoč potreboval več? Bom raje kupil boljšega. Realnost nas pogosto postavi na trdna tla. Najpogosteje uporabljena je glavna kamera, ki ji proizvajalci namenjajo največ pozornosti ne glede na cenovni razred. Ker glavnih ni več mogoče bistveno izboljšati, se poudarek počasi seli na kamere z optično povečavo. Širokokotne so potisnjene v ozadje, kar se pozna pri njihovih zmogljivostih.

To so dejstva. Prav tako velja, da večina fotografira v zadovoljivo dobrih svetlobnih razmerah, v katerih se solidno odreže skoraj vsaka glavna kamera. Izjeme so le absurdno poceni naprave, o katerih tokrat ne govorim. Epilog je precej preprost. Ko vam nekdo ponudi telefon s tremi kamerami, ki niso bistveno slabše od tistih v najdražjih modelih, razlogov za doplačilo praktično ni več.

Če se nekoliko zadržimo pri podrobnostih. Omenjena telefona imata klasično kombinacijo kamer s 50-milijonskimi tipali. Izjema je Honor Win, kjer ima glavna kamera skromnejšo zaslonko in širokokotna 12-milijonsko tipalo. Po mojih izkušnjah se slednja ponoči ne izkaže najbolje, v dnevnih razmerah pa je povsem korektna. Ostali kameri znata ustvariti tudi dobre nočne posnetke. Čeprav ocena temelji predvsem na izkušnjah s Pocom F8 Ultra, dvomim, da je Honor v tem pogledu bistveno slabši.

Ni presenetljivo, da proizvajalci radi govorijo o potrebah fotografov. Gre za prazne besede. Kdaj ste nazadnje videli profesionalce, da bi poroke, športne dogodke ali zahtevne reportaže snemali s telefonom? Ne glede na napredek kamer fizike ni mogoče prelisičiti. Zmogljivosti tipala polnega formata v kombinaciji z velikim in kakovostnim objektivom ne more preseči nobena majhna odprtina v telefonu. Ne glede na algoritme. Ko bodo ti preveč uspešni, pa ne bomo več govorili o naravni, temveč o umetno ustvarjeni fotografiji.

Kaj pa vse ostalo?

Fotografije obeh telefonov so več kot korektne. Občutno boljše od tistih v razredu okoli petsto evrov in ne bistveno slabše od najboljših modelov. In predvsem povsem dovolj dobre za večino uporabnikov. A to niti ni najpomembnejše. Razlike v drugih zmogljivostih so še manjše. Če sploh obstajajo.

Oba poganja procesor Snapdragon 8 Elite pete generacije, ki je običajno rezerviran za najdražje telefone. Tu si bom dovolil še eno krivoversko misel. Za večino uporabnikov ponuja preveč moči. Nikoli je ne bodo izkoristili. Smisel ima predvsem za naprednejše, ki na telefon nameščajo emulatorje za igranje iger z osebnih računalnikov in konzol. Takrat se ohišje, ki je sicer kakovostno izdelano, čeprav ne iz najbolj prestižnih materialov, opazno segreje. A to velja za vse telefone s tem procesorjem.

Ohišje je tanko, robovi okoli zaslona ozki, videz sodoben. Zaslon ne prinaša presenečenj. OLED-tehnologija, visoka svetilnost in hitro osveževanje, ki izboljša uporabniško izkušnjo, predvsem pri igranju. Hitrosti polnjenja presegajo Applove in Samsungove telefone, ob tem pa Honor Win skriva baterijo s kar 10.000 miliamperskimi urami. Kakšna je avtonomija, za zdaj lahko le ugibam, saj telefona še ni mogoče kupiti v Evropi.

In zdaj k bistvu

Cena. Poco F8 Ultra v domačih spletnih trgovinah stane 829 evrov za različico z 12 gigabajti pomnilnika in 256 gigabajti prostora. V tujini je približno sto evrov cenejši. Različica 16+512, ki se zaradi dokaj majhnega doplačila zdi gospodarnejši nakup, stane 899 evrov, v tujini okoli 770 evrov. Tamkajšnje cene so po mojem mnenju bližje realnosti. Če bodo v prihodnje še padle, toliko bolje.

Honor Win v Evropi žal še ni na voljo. Kitajske cene, ki se gibljejo med 600 in 750 evri, zato niso merodajne. Seznam telefonov s tem procesorjem, solidnimi kamerami in ceno pod tisoč evrov s tem še zdaleč ni izčrpan. Cene za OnePlus 15 se gibljejo malo nad devetsto evri, za Realme GT 8 Pro malo preko sedemsto evrov, za Nubio Z80 Ultra boste odšteli 649 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), za RedMagic 11 Pro 699 (12+256 GB) ali 799 evrov (16+512 GB), medtem ko evropskih cen za iQoo 15 in Ultra nisem našel.

Že številčnost modelov kaže, da morda tokrat ne gre za muho enodnevnico, za kakršno se vse bolj kažejo ekstremno »tanki« telefoni, temveč za trend, ki zna zmogljive naprave potisniti v roke na cene občutljivejše posameznike. Po svoje je res nenavadno, da moramo za dostop do najboljšega procesorja v svetu Androida še vedno plačati občutno več kot tisoč evrov. A če se bo ta razred telefonov še krepil, se utegne to razmerje kmalu dokončno porušiti.

Fotografiji je dodelala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Dragim telefonom je končno odklenkalo – tu so alternative! appeared first on Tehnozvezdje.