Slovenija po letu 1990

Slovenija je po letu 1990 stopila na pot politične pluralizacije, a dediščina totalitarnega sistema je ostala globoko vtisnjena v družbene strukture, institucije in medosebne odnose.

Prvič! V šolo sem začel hoditi v prvi polovici 50. let. Pouk smo začenjali s pozdravom: Za domovino, s Titom naprej! Tito je bil doživljenjski predsednik – diktator – Jugoslavije, države, v kateri je živelo več narodov z različno zgodovino, vero, kulturo in jezikom. Domovina je še več! Domovina je dežela, v kateri se človek rodi, v njej prebiva in do nje čuti globoko osebno, identitetno, kulturno ter čustveno pripadnost. Pripadal sem torej enemu od jugoslovanskih narodov, a Jugoslavija ni bila moja domovina! To misel je partija vsiljevala državljanom Jugoslavije, indoktrinirala je mlade in s tem nadaljevala tisto, kar so očitali avstro-ogrskemu cesarstvu – da je bila to talilnica narodov. Torej, šolanje sem vsako jutro začenjal z lažjo!

Drugič! Opozoriti moram na to, da v Sloveniji še danes ni družbenega zaupanja, zaupanja drug v drugega; posledično tudi ni zaupanja v javne institucije ter v norme delovanja v javno dobro. Vzrok? V Jugoslaviji je vse pore življenje obvladovala komunistična partija. Vse, kar je naredila totalitarna oblast, je moralo biti sprejeto! Državljani smo se morali s tem strinjati, sicer smo občutili posledice. Imeli smo Udbo, ovaduhe, zato smo bili državljani previdni, nezaupljivi. Treba je vedeti, da sta bili na obeh straneh osebne izkaznice (na dnu) natisnjeni številki; če se je zadnja številka na prvi strani razlikovala od tiste na drugi, je to pomenilo, da je bila oseba “obsojeni kriminalec”, razlika med številkama pa je predstavljala število obsodb.

Tretjič! V času totalitarnega sistema so bili na vodstvenih funkcijah komunisti. Meritokracije ni bilo, niti nista bili uveljavljeni poklicna in kulturna etika. Vse, kar je bilo pomembno, je bila pripadnost komunizmu. Ni bilo kulture brez obtoževanj in sankcij, korupcija ni bila prezirana, udomačen je bil izraz, da drug drugemu “nekaj zrihtamo”, kot je to definiral dr. Bernard Nežmah.

Prva demokratično izvoljena skupščina leta 1990 – zgodovinski trenutek, ko je Slovenija stopila na pot politične pluralnosti, a pod težo močne postkomunistične kontinuitete (na fotografiji: slavnostna razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije, 26. 12. 1990) Vir: GOV.si

Vse navedeno nam je prinesla komunistična revolucija. Posledice čutimo še danes. Še več; preoblečeni komunisti, nasledniki tistih, ki so po zaključku vojne zunajsodno pobili več kot 10.000 političnih nasprotnikov, so leta 1990 postali “demokrati”. Svojo “obliko demokracije” so začeli s prevaro in danes nadaljujejo z razmišljanjem, da so vsi, ki ne mislijo enako kot oni, fašisti!

Upanje, da bo Slovenija druga Švica, ki smo ga Slovenke in Slovenci v svoji domišljiji imeli ob volitvah leta 1990, se je hitro razblinilo. Zakaj? Politiki bivšega totalitarnega sistema – nasledniki izobraženih v Sovjetski zvezi za potrebe totalitarizma –, zdaj preoblečeni v demokrate, so vedeli, na kakšen način bodo prevarali Slovenke in Slovence, ne glede na plebiscit decembra 1990. Nova revija 57 s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, ki je izšla januarja 1987, je bila za stare partijske strukture opozorilo, da morajo ukrepati. In tudi so – ob prizadevanju (morda tudi nepozornosti) predstavnikov Demosa, kako najti pot v samostojnost, čemur so nasprotovale pomembne države.

Bil sem član osamosvojitvene skupščine, član Demosa, predstavnik zdravstva. S prof. dr. Ireno Keber in prof. dr. Primožem Rodetom smo zastopali Ljubljano ter gorenjsko in primorsko regijo v zboru združenega dela (ZZD). Primer hude prevare bivših komunistov, zdaj demokratov, so bile prav volitve v ZZD. Volitve so bile izvedene v podjetjih, TOZD-ih, bolnišnicah, šolah, kjer nove stranke niso smele imeti svojih struktur. Preoblečeni komunisti so imeli na razpolago vsa svoja omrežja, organizacije. V rokah so imeli volilne komisije, nadzor nad kandidacijskimi postopki in štetjem glasov. Vsega tega kandidati Demosa za ZZD nismo imeli! Prof. dr. Lovro Šturm je 7. aprila 2020 zapisal, da so bile volitve leta 1990 svobodne in demokratične, a niso bile poštene. Demos je imel večino v dveh zborih (v družbenopolitičnem zboru – DPZ in zboru občin – ZO), v zboru združenega dela (ZZD) pa so imeli predstavniki oziroma nasledniki komunistov veliko večino (51 : 39). Razmerje v celotni skupščini je bilo 127 : 113 v prid Demosa. Demos je tako ob »podtaknjencih« imel le pičlo večino!

Dr. Lovro Šturm (foto: STA).

Kot dopolnitev k tej prevari pa še nekaj. G. Jože Zupančič je v knjigi Dnevnik: Med šolskimi in poslanskimi klopmi (stran 25) o svoji izvolitvi za predsednika ZZD zapisal: Dobil sem absolutno večino glasov, to pomeni, da je Demos v našem (sedaj mojem zboru) v manjšini! So opozicija v ZZD, ZZD pa bo opozicija v skupščini in lahko podpre ali ustavi (zaradi procedure ob treh zborih skupščine) vse, kar se sprejema na zakonodajnem področju! Tako je tudi bilo vsaj na področju zdravstva in privatizacije. In s tem prevare še ni bilo konec. Dodatno so se v ZZD organizirali t. i. neodvisni delegati in g. Zupančič je postal njihov predsednik. Med temi neodvisnimi delegati je bil tudi g. Milan Aksentijević, polkovnik in kasnejši general ter aktiven udeleženec vojne na Hrvaškem. Bil je med izbrisanimi in nekateri bivši predstavniki Demosa so mu kasneje skušali pomagati pri pridobivanju slovenskega državljanstva!?

To je le delček dogajanja v klopeh tedanje skupščine, ki kaže na način “sestopanja z oblasti” novopečenih “demokratov”. Res pa je, da imamo zdaj prvič v 35 letih vlado brez levih “podtaknjencev”, ki pa bo ob sedanji sestavi ustavnega sodišča in »depolitizirani« RTV SLO imela veliko težav. Slovenke in Slovenci, bodimo pozorni in poskušajmo sprejemati kar največ informacij z vseh strani!

Prim. Janez Remškar, dr. med., nekdanji poslanec, predsednik Zbora za republiko (plus fotka)