Šest tihih težav odraslih, ki so v otroštvu pogrešali materinsko toplino

Nekateri ljudje v odraslost ne prinesejo samo spominov, temveč tudi občutek, da so morali ljubezen zaslužiti. Ne gre vedno za dramatične zgodbe, glasne prepire ali očitno nasilje. Včasih je bila mati fizično prisotna, a čustveno nedosegljiva. Včasih je bilo v hiši vse urejeno, kosilo na mizi, oblačila oprana, šolska torba pripravljena, otrok pa vseeno ni čutil, da je zares viden.

Pomanjkanje materinske topline v otroštvu ne pomeni nujno, da je bila mati slaba oseba. Lahko je bila preobremenjena, ranjena, sama vzgojena brez nežnosti, čustveno zaprta ali ujeta v svoje stiske. A otrok tega ne razume tako. Otrok si odsotnost bližine pogosto razloži po svoje: nekaj z menoj ni v redu. Ta misel lahko pozneje tiho spremlja odraslo življenje, od odnosov do dela, od samozavesti do sposobnosti postavljanja meja.

Občutek, da nikoli niso dovolj dobri

Ena najpogostejših posledic čustvene prikrajšanosti je notranji glas, ki stalno ocenjuje. Odrasel človek lahko doseže veliko, a se znotraj še vedno počuti, kot da nekaj manjka. Pohvale hitro odrine, kritiko pa si zapomni za dolgo.

Tak človek ne išče nujno popolnosti zato, ker je ambiciozen, temveč zato, ker se boji, da bi bil brez dosežkov prezrt. Priznanje za opravljeno delo ga za nekaj časa pomiri, a občutek vrednosti ne traja. Kmalu se pojavi novo vprašanje: je bilo dovolj?

Težko sprejemanje nežnosti

Ljudje, ki v otroštvu niso bili vajeni toplega odziva, imajo včasih težave tudi z lepimi stvarmi. Pohvala jih spravi v zadrego. Nežnost se jim zdi sumljiva. Miren odnos lahko doživijo kot nekaj, kar se bo kmalu pokvarilo. Srce si želi bližine, živčni sistem pa ostaja pripravljen na umik.

Mlad par

Čustva pridejo premočno – ali pa jih ni

Otrok se čustvene regulacije uči ob odraslem, ki zna pomiriti, poimenovati občutke in ostati prisoten. Če tega ni bilo, se lahko v odraslosti pojavita dve skrajnosti. Nekateri ljudje čutijo vse zelo močno. Hitro jih preplavi jeza, žalost, tesnoba ali občutek zavrnitve. Drugi se od čustev oddaljijo in delujejo mirno, čeprav so znotraj izčrpani.

Obe reakciji sta lahko posledica zgodnje izkušnje, da čustva niso bila varna. Morda so bila kaznovana, posmehovana ali prezrta. Odrasel človek zato ne ve vedno, ali sme čutiti, koliko sme pokazati in komu lahko zaupa.

Odnosi postanejo prostor stalnega preverjanja

V partnerskih odnosih se to pogosto kaže kot strah pred zapustitvijo ali kot pretirana neodvisnost. Nekdo potrebuje veliko zagotovil, drugi se umakne takoj, ko odnos postane bližji. Oba vzorca imata isti koren: bližina je zaželena, a hkrati tvegana.

Občutek, da nikamor ne pripadajo

Pomanjkanje materinske sprejetosti lahko pri odraslem človeku pusti občutek, da je vedno malo zunaj. V družbi se lahko smeji, dela, sodeluje in pomaga, a v sebi nosi tiho razdaljo. Kot da drugi imajo prostor, on pa si ga mora šele izboriti.

Tak občutek nepripadanja se ne pokaže vedno navzven. Veliko ljudi z njim deluje uspešno in prilagojeno. Pravzaprav so pogosto zelo dobri v branju razpoloženja drugih, ker so se tega naučili zgodaj. Težava je, da pri tem pozabijo vprašati, kaj čutijo sami.

Meje so šibke, krivda pa močna

Ljudje, ki so v otroštvu ljubezen povezali z ugajanjem, v odraslosti pogosto težko rečejo ne. Prevzamejo preveč obveznosti, se opravičujejo tudi takrat, ko niso ničesar naredili narobe, in se bojijo razočarati druge. Meja se jim zdi kot napad, ne kot skrb zase.

To lahko vodi v izčrpanost. Človek je drugim na voljo, doma pa je prazen. Zunaj ga imajo za prijaznega, zanesljivega in ustrežljivega, znotraj pa raste tiha zamera. Ne zato, ker ne bi želel pomagati, ampak zato, ker ni nikoli dobil občutka, da sme izbrati tudi sebe.

Odločitve postanejo naporne

Kontrolirajoče ali hladno otroštvo lahko pusti še eno posledico: težave z odločanjem. Človek se boji napake, ker je bila napaka nekoč povezana s kritiko, umikom ljubezni ali ponižanjem. Zato odlaša, sprašuje druge, preigrava možnosti in se težko zanese na svoj občutek.

>>> ZANIMIVO: Trije horoskopski znaki, ki jih ljudje pogosto povezujejo z največ topline

Duševno zdravje ni znak šibkosti

Tesnoba, nizka samopodoba, depresivno razpoloženje, pretirana samokritičnost in težave v odnosih niso dokaz, da je z nekom nekaj narobe. Pogosto so razumljive posledice okolja, v katerem otrok ni dobil dovolj varnosti. To ne pomeni, da je človek za vedno ujet v preteklost. Pomeni pa, da si zasluži razumevanje, ne dodatne krivde.

Dober začetek je prepoznavanje vzorca. Še boljši je pogovor z usposobljenim strokovnjakom, posebej če občutki vplivajo na odnose, spanje, delo ali vsakdanje življenje. Celjenje ne pomeni, da moramo starše sovražiti ali idealizirati. Pomeni, da odrasli človek počasi loči svojo vrednost od tega, česar kot otrok ni dobil.

Otroštvo nas oblikuje, a ne napiše celotne zgodbe. Materinska ljubezen, ki je manjkala, pusti sledi, vendar odraslost prinese možnost, da se naučimo drugačnega odnosa do sebe. Ne čez noč in ne s praznimi stavki o pozitivnem razmišljanju, temveč z majhnimi, vztrajnimi dejanji: z mejami, z nežnostjo do sebe, z izbiro ljudi, ob katerih ni treba igrati vloge, in s pogumom, da pomoč poiščemo, preden bolečina postane edini znani dom.

Šest stavkov, ki jih otroci ne pozabijo tako hitro, kot mislijo starši

Ta znak pri otroku razkriva nekaj zelo pomembnega: zna povedati, kaj čuti

Objava Šest tihih težav odraslih, ki so v otroštvu pogrešali materinsko toplino se je pojavila na Vse za moj dan.