Saša Mächtig: Med arhitekturo in oblikovanjem

Danes (7. 2. 2026) je Saša Mächtig, eden najvidnejših slovenskih oblikovalcev in mislecev prostora, prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegov opus presega klasične delitve med arhitekturo, industrijskim oblikovanjem in urbanizmom – od nadstreška Kavarne Evropa do kioska K67, ki je postal svetovni simbol modularnega mišljenja in industrijsko oblikovane arhitekture.

Pred leti smo z njim opravili obsežen pogovor, v katerem se Mächtig z izjemno lucidnostjo ozira na Ravnikarjevo šolo, nastanek K67, razmerje med arhitekturo in oblikovanjem, vlogo tehnologije, pedagoško delo ter etično odgovornost stroke. Intervju danes beremo kot dragocen dokument časa – in hkrati kot presenetljivo aktualen razmislek o prihodnosti prostora, družbe in ustvarjalnosti.

Kot študenta arhitekture vas je zaznamovala Ravnikarjeva reforma študija. Kako?

Druženje s profesorjem Ravnikarjem, njegova erudicija in renesančni duh so me zaznamovali za vse življenje. »Bil sem del usodnega eksperimenta, ki ni profiliral samo mene, ampak mnoge druge kolege, sopotnike, predhodnike in naslednike. Postali smo del iskanja dobe in lojalni miselni zavezniki profesorja in njegovega kroga.« Torej – pripadnost.

Sam sodim v to skupino povezanih, a razseljenih kozmopolitov Ulricha Becka, »ki imajo hkrati korenine in krila«. Čutim »kemijo« pripadnosti profesorjevi ideji in ne vidim potrebe po prilaščanju »pečata«. 

Ravnikarjev neobjavljeni Design 69’ dojemam kot oporoko vsega tistega, česar ni mogel uresničiti z reformo B, je pa nakazal smer, ki je bila več kot Rogersova »od žlice do mesta«. 

Vaša prva odmevna realizacija je bil nadstrešek pred kavarno Evropa. Kako vam ga je uspelo zgraditi?  

Danes bi, kot kažejo moje izkušnje, naletel na velike ovire. Dejstvo pa je, da so bila 60. leta za arhitekte in oblikovalce leta pozitivnih vibracij, iskanj, reševanja problemov in rezultatov. 

Simbolnost Kavarne Evropa mi danes zveni kot prispodoba pozitivnega. Za uresničitev sem imel podporo investitorice in komisije, ki je pogumno prevzela del odgovornosti za tvegani eksperiment mladega nadebudneža. 

Evropa je bila konceptualna, tehnična in oblikovna novost ali povezan skupek inovacij. Ker so jo po nepotrebnem odstranili, je ostala samo obsežna in zgovorna dokumentacija.

V čem je bila Evropa inovacija?

To je bil netipični prostorski nosilec z razgibanim profilom v vzdolžni in prečni osi. Konstrukcija je bila sestavljena iz jeklenih palic in členastih valjev brez enega vara ali vijaka. Tanka lupina razgibane »strehe in stropa« je bila izdelana v enem kosu. Spominjam se človeka, ki je zaprepaščeno momljal: »Aaaaa? To je pa UFOooo?«

Kmalu za tem je sledil kiosk K67. Kakšna je zgodba o njegovem nastanku?

Takoj sem dojel, da je v zraku priložnost. Moj kritičen odziv na stereotip je šel v to smer: potrebuješ domišljijo, ampak to ni dovolj. Inspiracija je uporabna le, če prepoznaš konstrukcijo v novi tehnološki izvedbi. Svoje zamisli nisem risal, temveč sem izdelal modele iz PVC-cevi. Modeli pospešijo razvoj, okrepijo predstavo in preizkušajo zamisel – so prepričljivejši. Ko jih je videl Marko Šlajmer, ni bilo več ovir.

Znameniti kiosk K67, FOTO: Matej Družnik

Ste si predstavljali takšen svetovni uspeh K67?

Kako naj bi vedel, da bodo modeli iz leta 1966 vzbudili toliko navdušenja in na koncu velik tržni uspeh? Objava v Designu, povabilo MoMA v New Yorku in kasnejše valorizacije so pričale, da ima K67 globalno razsežnost in tržni potencial. »Sky is the limit« je bil cilj. Nisem pa pričakoval, da me bodo čez deset let ustavili. 

Po preboju s kioskom se zdi, da vas arhitektura ni več privlačila?

Gre za vprašanje, ali je bil K67 industrijsko oblikovan izdelek ali industrijsko oblikovana arhitektura. Enako velja za Evropo. Moja generacija ni bila usmerjena v specializacijo, temveč v holističen razpon reševanja nalog »od žlice do mesta«. Torej daleč od tega, da me arhitektura ne bi več privlačila.

Če bi se ta preboj zgodil na Zahodu, bi se danes verjetno upokojil kot zelo bogat lastnik močne družbe. Nasprotno pa sem se bil prisiljen boriti proti političnim obsodbam. 

Ste soustanovitelj oddelka za oblikovanje in dolgoletni profesor. Kakšne smernice ste dali študentom?

Moja vodila pedagoške prakse so bila povezovanje, razvoj in raziskave, spodbujanje interdisciplinarnega dela, sodelovanje z gospodarstvom in javnim sektorjem, mednarodno sodelovanje ter socialna in ekološka občutljivost. Poslanstvo šole je, da usposobi samostojne, kreativne in inovativne kadre za načrtovalski poklic, upravljanje z razvojem in podjetništvo.

Kako danes gledate na vlogo oblikovanja?

Victor Papanek je bil vizionar. Njegova opozorila o socialni in ekološki odgovornosti je bilo treba ponovno premisliti in udejanjiti v vsakodnevni praksi – z ničelno toleranco do slabih praks. […]

Oblikovalec je edini resnični zagovornik interesov uporabnikov v tehnostrukturi.

Pogovarjala sta se Nina Granda in Matevž Granda
Foto (portret): Izsek slike RTV SLO