Rotovž: Kaj skriva in česa se boji Arsenovič?

Ko je Mestna občina Maribor konec leta 2021 izbrala izvajalca del za gradnjo Centra Rotovž, je bil javnosti predstavljen jasen okvir: približno dve leti gradnje in investicija v vrednosti nekaj več kot 25 milijonov evrov.

Pet let kasneje je projekt še vedno gradbišče. Odprtje je prestavljeno na začetek leta 2027, vrednost investicije pa se je približala 40 milijonom evrov.

Vsakomur je popolnoma jasno, da je to projekt, ki je bil načrtovan in se izvaja slabše, kot poteka marsikatera obnova kopalnice. Predstavljajte si, da vam mojster obljubi prenovo kopalnice v enem mesecu za 10.000 evrov. Šest mesecev kasneje vam po stanovanju še vedno rogovili 33 podizvajalcev, cena je narasla na 20.000 evrov, datum zaključka pa je “še odprto vprašanje.” Bi to sprejeli brez pojasnil? Bi vaš partner mirno poslušal še eno pojasnilo o “nepredvidenih delih”?

Prav taka vprašanja se upravičeno postavljajo pri Centru Rotovž: kako je dvoletni projekt postal petleten, ocena 25 milijonov evrov pa najmanj 40-milijonska?

Od dveh podizvajalcev do 33

Spomnimo. Prvotno pogodbo za gradnjo je konec leta 2021 podpisala Mestna občina Maribor z izvajalcema Pomgrad in GIC Gradnje. Od takrat je bilo sklenjenih osem aneksov, krog podizvajalcev pa se je razširil z začetnih dveh na 33.

Pri zahtevni gradnji v zgodovinskem mestnem jedru posamezna odstopanja niso nič nenavadnega – noben strokovnjak ne pričakuje, da bo projekt te kompleksnosti izveden brez ene same spremembe. Prav zato pa se od občine upravičeno pričakuje, da tako zahteven projekt vodijo sposobni projektanti in izvajalci, ki znajo tveganja predvideti vnaprej, ne šele, ko jih je treba draže popravljati. Osem aneksov in trikratno povečanje kroga podizvajalcev ni več posamezna korekcija – je vzorec.

Je bila izbrana ponudba sploh realna?

Na javnem naročilu je leta 2021 sodelovalo sedem ponudnikov. Najugodnejšo ponudbo je oddal Pomgrad, in sicer za dobrih 22,9 milijona evrov , drugi po vrstne redu je bil DEMA PLUS z 2 milijona evrov dražjo ponudbo. Najdražjo ponudbo je oddal CGP, za 26,4 milijona evrov. Razlika med najcenejšo in najdražjo ponudbo je torej znašala dobrih 3,5 milijona evrov.

Že takrat so se pojavljala opozorila, da so roki prekratki in fiksnost cen vprašljiva glede na razmere na gradbenem trgu (rast cen materiala, covid) in zahtevnost posega v gosto pozidano, kulturno zaščiteno mestno jedro. Danes, po osmih aneksih, ki so v celoti spremenili dinamiko gradnje in ceno, se upravičeno postavlja vprašanje: je bila ta ponudba realno ovrednotena – ali je nekdo že takrat vedel, da bo mogoče pogoje kasneje z lahkoto spreminjati, brez resnih posledic za izvajalca ali odgovorne na občini?

Že 5 mesecev MOM skriva javnodostopne dokumente pred nami in mariborčani

Tu se zgodba zaostri. Novinarske zahteve za dostop do dokumentacije o aneksih, spremembah pogodbe in dodatnih podizvajalcih so bile vložene pred približno petimi meseci. In ne boste verjeli – dokumentov, ki so po vsej logiki javnega značaja, saj gre za porabo denarja davkoplačevalcev, še vedno nismo prejeli.

Občina in župan se vsemu skupaj na vse pretege izmikata, zahtevanih dokumentov pa nista predala niti po odločbah Informacijske pooblaščenke. Le česa se boji župan Arsenovič? Le kaj skrivajo njegovi uradniki, da je lažje ignorirati odločbo neodvisnega nadzornega organa, kot pa preprosto objaviti dokumente?

Medtem se župan in uradniki z veseljem medijsko postavljajo ob gradbišče: nanj se vabijo delegacije, od mestnih svetnikov do ministrov, pa kandidatov za bodočega vodjo centra. Za fotografijo pred gradbenim odrom je torej vedno čas – za razkritje pogodbenih dokumentov o porabi našega denarja pa očitno ne.

Pri transparentno vodenem projektu bi občina sama, brez čakanja na novinarske zahteve, objavila vsaj osnovno preglednico vseh sprememb pogodbe: datum aneksa, vrednost, razlog, izvajalca in podizvajalce, vpliv na rok ter skupno novo vrednost pogodbe. Pri investiciji blizu 40 milijonov evrov to ne bi smela biti informacija, ki jo mora novinar iz občine izsiliti s formalnimi pravnimi postopki – in jo nato, kot v tem primeru, kljub odločbi vseeno ne dobi.

Nastaja nenavaden položaj: na eni strani projekt z osmimi aneksi, več deset podizvajalci, skoraj 15 milijoni evrov višjo vrednostjo in večletno zamudo; na drugi strani občina, ki dokumentacije o teh odločitvah preprosto noče razkriti – niti, ko ji to naroči neodvisni nadzorni organ.

The post Rotovž: Kaj skriva in česa se boji Arsenovič? appeared first on Lokalec.si.