Rdeči gardisti. In gardistke.

Glavni mehanizem kitajske kulturne revolucije so bili fanatični rdeči gardisti. Njihov način delovanja me spominja na neke ljudi v Sloveniji, pa se ne morem točno spomniti, na koga.

Okrog leta 1965 se je Mao Zedongu začelo dozdevati, da je kitajska revolucija izgubila ostrino. Država se je po katastrofi “Velikega skoka naprej stabilizirala”, partijski aparat se je profesionaliziral, univerze in ministrstva so vodili tehnični kadri, ne več revolucionarni agitatorji. Mao je v tem videl nevarnost izgube lastnega političnega vpliva in restavracije kapitalizma. Rešitev je poiskal zunaj državnih in partijskih ustanov. Naslonil se je na mladino, predvsem dijake in študente, ki o življenju in svetu niso ničesar vedeli, imeli pa so čas in ideološko vnemo.

Spomladi 1966 je dovolil, nato pa neposredno spodbudil, da se je glas ljudstva preselil na ulice. Na Pekinški univerzi so se pojavili prvi dazibao: veliki ročno spisani plakati z imeni in obtožbami profesorjev ter vodstva. S tem je dal zeleno luč, da se linčanje nasprotnikov odvije mimo pravosodnih in drugih organov.

Nie Yuanzi proti Lu Pingu

Nie Yuanzi. Vir: Wikipedia.

Plakat. Maja 1966 Nie Yuanzi z nekaj sodelavci na grob, siv zid pri menzi univerze nalepi list tankega papirja. Črnilo je še mokro, poteze debele, skoraj jezne. Velike pismenke kričijo imena: vodstvo univerze, »buržoazni štab«, »zatiranje revolucionarjev«. Imena stojijo tam kot tarče.

Množica. Študenti se ustavljajo na poti na kosilo. Nekdo bere naglas. Drugi prinese čopič in doda robne opombe, tretji prilepi nov list. Zid se debeli kot plast za plastjo obtožnice. Govorice potujejo hitreje od koles. Do večera vsi vedo, kdo je »sovražnik«.

Zbor. Na dvorišču se zbere več sto ljudi. Transparenti, rdeči trakovi, megafon. Imena z zidu se preberejo kot seznam obtožencev. Poziv je javen, brez podpisa, brez poziva z žigom. Dovolj je, da ima glas ulice zahteve.

Privedba in priznanje. Rektor univerze Lu Ping stoji na odru, obkrožen s študenti. Glava sklonjena, roke ob telesu. Zahtevajo »odnos«. Najprej molk, nato zlomljen stavek, nato samokritika. Vsak stavek sproži nov krik iz publike. Priznanje se sproti popravlja, dokler ne ustreza pričakovanjem.

Kazen. Rektor v nekaj urah izgubi položaj. Pisarna se izprazni, ime izgine z vrat. Namesto rektorske verige dobi okrog vratu kartonasto tablo z žalitvami. Odstranjen je, brez odločbe, brez zapisnika.

Posodobitev zidu. Naslednje jutro je na istem mestu nov plakat. »Štab razbit. Revolucija napreduje.« Podpis: “revolucionarno ljudstvo”. Zid stoji kot kronika in kot napoved. Ljudje hodijo mimo tišje kot dan prej. Vsak ve, da se lahko naslednje ime pojavi čez noč.

Song Binbin proti Bian Zhongyun

Song Binbin in Mao. Vir: Britannica.

Plakat. Na hodniku dekliške gimnazije se pojavi list z velikimi, sunkovitimi potezami. Ime Bian Zhongyun, namestnice ravnateljice. Pod njim kratke sodbe: »buržoazna linija«, »sovražnica proletariata«, »duši revolucijo«. Papir visi postrani, prilepljen z lepilnim trakom. Besede delujejo kot razglas o krivdi, ne kot vprašanje.

Množica. Dijakinje se zbirajo v gruče, berejo, šepetajo, dopisujejo nove liste. Nekdo doda seznam domnevnih izjav, druga prinese rdečo barvo in podčrta »razredni sovražnik«. Hodnik postane improvizirana razsodiščna dvorana. Vsak stavek dvigne temperaturo prostora. Do kosila je zgodba že gotova, čeprav se še ni nič zgodilo.

Zbor. Na dvorišču nastane krog. Transparenti, rdeči trakovi, piščalke. Govornica izbere besede, ki zvenijo kot obsodba. Med vodilnimi stoji šestnajsletna Song Binbin, samozavestna, odločna. Ime z zidu se prebere na glas. Množica odgovori z enoglasnim krikom. Klic je hkrati sodni poziv.

Privedba in priznanje. Bian stopi naprej, potisnjena iz zbornice. Na glavo ji poveznejo papirnato kapo, okoli vratu obesijo tablo z napisi. Skloniti se mora, roke za hrbet. Zahtevajo priznanje. Poskuša govoriti, besede se izgubljajo v žvižgih. Vsak poskus pojasnila se razume kot nov dokaz krivde.

Kazen. Krog se stisne. Najprej sunki, nato udarci. Pasovi, palice, noge. Nasilje postane kolektivno opravilo, brez posameznega krivca. Telo pade, a ritem se še nekaj časa nadaljuje. Ko se množica razmakne, leži na tleh nepremično. Zvečer je mrtva.

Posodobitev zidu. Naslednji dan se na hodniku pojavi nov list. »Razredni sovražnik odstranjen.« Brez vprašajev, brez imen podpisnikov. Zid je znova miren, skoraj birokratski. Učinek je didaktičen. Vsi razumejo sporočilo. Kdor je včeraj bral, danes bere tišje.

Ni Kak Wo proti An Zhe Loju

Objava. Pozno zvečer se pojavi prva objava na X. Kratek zapis, oster, moralno prepričan. S sliko. Ni Kak Wo napiše ime An Zhe Loja in ob njem eno besedo, ki deluje kot sodba. “Kolaborant”. “Reakcionar”. Zraven je posnetek zaslona, iztrgan iz konteksta. Tvít je kratek, udaren, viralen. V nekaj minutah ga algoritmi odnesejo med ljudi. In še na Instagram.

Množica. Pod objavo se začnejo kopičiti odgovori. Nekdo doda staro fotografijo, drugi pripne govorico, tretji »osebno izkušnjo«. Nit se debeli kot zid plakatov. Vsak prispevek je majhen, skupaj pa ustvarijo obtožnico. Resnica postane odveč, pomembeno je pritrjevanje.

Zbor. Zadeva preskoči na televizijo. Povabijo ga v studio. Ne zato, da bi pojasnil, temveč da bi se zagovarjal. Voditelj bere tvite kot dokaze. Ni Kak Wo bere obtožnico. Zaslon za njim utripa z izseki njegovih grehov. Studio postane sodna dvorana, javnost porota, doma pred televizorji in za tipkovnicami.

Priznanje. Besede se lomijo. Poskuša razložiti, a vsako pojasnilo zveni kot izmikanje. Zahtevajo »odgovornost«, »jasno opravičilo«, »odstop«, »čakajo«, »odštevajo«. Ton je ritualen. Ne gre več za dejstva, temveč za predstavo. Dokler ne reče pravih besed, bodo rdeči gardisti vztrajali.

Kazen. Sponzorji se umikajo. Vabila izginejo. Prijatelji ne dvigujejo telefona. Račun na omrežju sameva. Dvorane so prazne. Ne zaradi sodbe, temveč zaradi sojenja.

Zapis. Naslednje jutro se pojavi kratek tvít: »Mao Tse je kandidata odstranil s seznama in ga ne bo dal na glasovanje«. Brez podrobnosti, brez utemeljitve. Gardisti so pomirjeni. Kot potepuški psi kost na smetišču iščejo novo tarčo. Spomin na prejšno ostane na zidu Instagrama kot opozorilo drugim.

Rezultat