Razliko naredi pogostost uživanja lokalnih rib

Človeški lasje lahko delujejo kot nekakšen biološki arhiv, v katerem se skozi čas kopičijo sledovi snovi iz okolja. Zato jih znanstveniki pogosto uporabljajo za ocenjevanje dolgotrajne izpostavljenosti nekaterim kovinam, med njimi tudi živemu srebru. Na tej metodi temelji tudi nova raziskava, nedavno objavljena v mednarodni znanstveni reviji Environments, ki so jo izvedli raziskovalci s Tržaške univerze, Univerze v Padovi ter zdravstvenega podjetja Asugi. Raziskava se je osredotočila na območje Gradeške in Maranske lagune, kjer so znanstveniki že več let pozorni na prisotnost živega srebra. Prisotnost le-tega v laguni je sicer posledica več zgodovinskih dejavnikov, med drugim naravnih nanosov, ki so posledica rudarske dejavnosti v Idriji in nekdanjih industrijskih dejavnosti na območju Torviscose. V študiji so analizirali koncentracije živega srebra v laseh približno 80 delavcev iz območja Porto Nogaro, ki pri svojem delu niso poklicno izpostavljeni tej kovini.

Rezultate so nato primerjali z drugimi skupinami prebivalstva, med drugim z ribiči iz Marana in prebivalci Dolomitov.

Rezultati so pokazali zanimiv vzorec. Povprečna koncentracija živega srebra v laseh delavcev iz kraja Porto Nogaro, ki so vsi domačini iz okolice, znaša 1,31 mg/kg. Te vrednosti so se uvrščale med višje koncentracije, izmerjene pri maranskih ribičih (2,56 mg/kg) in zaposlenih v dejavnostih, povezanih z ribištvom (2,32 mg/kg), in nižje vrednosti, značilne za prebivalce Dolomitov (0,58 mg/kg). Razlike med skupinami je najverjetneje mogoče pripisati različni pogostosti uživanja lokalnih rib, ki se je v analizi izkazala kot ključni dejavnik ravni živega srebra v človeškem telesu.

Več v jutrišnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.