Psi tartufarji – skriti junaki gozdnih globin in njihova pot do “črnega zlata”

Ste se kdaj vprašali, kako se na krožniku prestižne restavracije znajdejo tanki, omamno dišeči lističi tartufov? Ta kulinarični zaklad, ki ga nekateri imenujejo “črni diamant” ali “belo zlato”, ne zraste na polici trgovine in ga ni mogoče preprosto vzgojiti na domačem vrtu. Skriva se globoko pod zemljo, ob koreninah določenih dreves, popolnoma nevidno človeškemu očesu.

Tukaj na sceno stopijo psi za iskanje tartufov. Brez njihove pomoči bi svet kulinarike ostal brez ene svojih najbolj cenjenih sestavin. Iskanje tartufov s psi pa ni le gospodarska dejavnost; je globoka vez med človekom in živaljo, umetnost potrpežljivosti in vrhunska detektivska igra, ki se odvija v tišini naših gozdov.

Zakaj so psi zamenjali prašiče?

Zgodovinsko gledano so bili prvi “iskalci” tartufov prašiči, natančneje svinje. Prašiči imajo naraven nagon za iskanje tartufov, saj vonj teh gob vsebuje spojine, ki so podobne feromonom merjascev. Vendar pa je imelo iskanje s prašiči dve veliki težavi, ki sta tartufarje prisilili v iskanje alternative:

• Navdušenje nad hrano: Prašiči tartufe preprosto obožujejo. Ko jih najdejo, jih ne želijo le pokazati, temveč takoj pojesti. To je pogosto privedlo do fizičnega prerivanja med lastnikom in živaljo, včasih pa so jo lastniki skupili celo z ugrizi v prste.
• Poškodbe rastišča: Prašiči s svojimi močnimi in velikimi rilci močno razrijejo zemljo. Pri tem ne poškodujejo le tartufa, ampak tudi koreninski sistem dreves, kar lahko uniči rastišče za prihodnja leta.

Psi so se izkazali za veliko boljše partnerje. So vodljivi, uživajo v delu za nagrado (priboljšek, ne tartuf!) in so fizično bolj vzdržljivi za dolge pohode po zahtevnem terenu. Pes bo tartuf našel, ga nakazal in mirno počakal na svojo nagrado, kar omogoča trajnostno nabiranje.

Najboljše pasme za iskanje tartufov

Čeprav lahko teoretično vsak pes z dobrim vohom in pravo motivacijo postane tartufar, so nekatere pasme skozi stoletja postale sinonim za to dejavnost.

Lagotto Romagnolo (Italijanski vodni pes)

To je edina pasma na svetu, ki je bila namensko vzrejena in uradno priznana za iskanje tartufov. Lagotto izvira iz italijanske pokrajine Romagna. Prvotno so bili ti psi prinašalci iz vode, ko pa so se močvirja v 19. stoletju izsušila, so njihovo izjemno sposobnost koncentracije preusmerili v podzemski svet. Imajo gosto, kodrasto dlako, ki jih ščiti pred robidovjem in vlago, njihova največja prednost pa je, da so skoraj popolnoma izgubili lovski nagon. To pomeni, da jih srne ali zajci v gozdu ne bodo zmotili pri delu.

Vir: unsplash.com – Lagotto Romagnolo (Italijanski vodni pes)

Labradorci in zlati prinašalci

Ti psi so pravi “deloholiki”. Njihova glavna motivacija je ugoditi lastniku in, kar je še pomembneje, dobiti hrano. Zaradi svoje inteligence in nagnjenosti k učenju se zelo hitro naučijo ločiti vonj tartufa od tisočerih drugih vonjav v gozdu. Njihova mirna narava je idealna za dolgotrajno in sistematično iskanje.

Ptičarji in španjeli

Nemški kratkodlaki ptičarji ali angleški koker španjeli so v gozdu neverjetno energični. Imajo izjemen “visok nos” in lahko pretečejo velike razdalje, kar je ključno v sezonah, ko je tartufov malo in je treba v enem dnevu preiskati obširna območja.

Mešanci: Skriti zmagovalci

Mnogi izkušeni tartufarji v Istri prisegajo prav na mešance. Pogosto gre za križance med ptičarji, goniči in lokalnimi pasmami. Takšni psi so običajno bolj odporni, manj zahtevni glede nege in imajo unikaten značaj, ki se skozi leta popolnoma zlije z lastnikovim načinom dela.

Vir: YouTube – Lov na tartufe v Italiji

Sezona tartufov: Kdaj se odpraviti v gozd?

Če želite biti uspešen tartufar, morate poznati koledar narave. V naših krajih in sosednji Istri sezona traja skoraj celo leto, vendar se vrsta in kakovost tartufov spreminjata glede na letni čas.

• Beli tartuf (Tuber magnatum pico): To je kralj tartufov in najdražja sorta na svetu. Njegova sezona se začne septembra in traja vse do konca decembra. Nanje najpogosteje naletimo v vlažnih tleh ob rekah, v senci topolov, vrb in hrastov. V Istri je njihovo najbolj znano rastišče dolina reke Mirne.
• Črni poletni tartuf (Tuber aestivum): Ta vrsta je manj intenzivna, a še vedno čudovita v kulinariki. Nabiramo ga od maja pa vse do avgusta. Je odličen za začetnike, saj raste bližje površju in ga je v zemlji precej več kot belega.
• Črni zimski tartuf (Tuber brumale in Tuber melanosporum): Ti tartufi zorijo v hladnejših mesecih, od novembra do marca. Imajo močan, zemeljski vonj, ki se odlično poda k toplim zimskim jedem.

Vsaka sezona od psa zahteva drugačno mero koncentracije. Poleti so vonjave v zraku močnejše zaradi toplote, pozimi pa mraz in vlaga otežita širjenje vonja, zato mora biti pes takrat še bolj osredotočen.

Vir: unsplash.com – Pes je partner, ne orodje

Oprema, ki jo potrebuje vsak tartufar

Iskanje tartufov zahteva več kot le psa in dobro voljo. Vsak profesionalni tartufar ima v svojem nahrbtniku nabor orodij, ki mu olajšajo delo:

• Otka (lopatica za tartufe): To je najpomembnejši pripomoček tartufarja. Gre za specifično orodje, ki spominja na majhno, ozko lopatko na dolgem ročaju. Ključna je za previdno odkopavanje tartufa, ko ga pes nakaže. Z njo tartufar previdno odstrani zemljo, ne da bi gobo zlomil, saj so celi primerki vredni bistveno več.
• Torba za tartufe: Tartufi ne smejo biti v plastičnih vrečkah, saj se v njih “skuhajo” in hitro pokvarijo. Uporabljajo se mrežaste vrečke, platnene torbe ali posebni nahrbtniki, ki omogočajo kroženje zraka.
• Nagradna torbica: Da bi pes ohranil motivacijo, ga mora lastnik takoj po najdbi nagraditi. V torbici se običajno skrivajo koščki sira, hrenovke ali druge priboljške, ki jih ima pes najraje.

Trening: Kako vzgojiti vrhunskega iskalca?

Šolanje psa tartufarja se začne skozi igro že v zgodnji mladosti, idealno okoli drugega ali tretjega meseca starosti.

• Faza 1: Spoznavanje vonja. Mladičku damo povohati tartuf ali vato, namočeno v tartufovo olje. Ko pokaže zanimanje, ga takoj nagradimo. Cilj je, da pes vonj tartufa poveže z nečim pozitivnim.
• Faza 2: Skrivanje v hiši in na vrtu. Lastnik skrije predmet z vonjem tartufa pod preprogo, v visoko travo ali v plitvo luknjo. Pes se uči uporabljati nos namesto oči, da pride do cilja.
• Faza 3: Prvi koraki v gozdu. To je najtežji del, saj je v gozdu ogromno motečih dejavnikov. Tu se uči “nakazovanja”. Ne želimo, da pes tartuf poškoduje s kremplji, zato ga učimo, da na mestu najdbe le rahlo praska z taco ali sede in pogleda lastnika.

Nevarnosti v gozdu – kako zaščititi svojega psa?

Gozd skriva tudi pasti, na katere mora biti tartufar pripravljen. Skrb za varnost štirinožnega partnerja je vedno na prvem mestu.

Zastrupljene vabe: Na žalost se v svetu tartufarstva, kjer so zaslužki visoki, včasih pojavi nezdrava konkurenca. Nekateri posamezniki nastavljajo strupene vabe, da bi odstranili tekmece. Zato je ključno, da je pes naučen, da ne jedo ničesar, kar najdejo na tleh.

Klopi in zajedavci: Ker psi delajo v gosti podrasti in visoki travi, so izpostavljeni klopom. Redna zaščita z ampulami ali ovratnicami ter temeljit pregled po vsakem iskanju so nujni.

Divje živali: Srečanje z divjim prašičem ali medvedom (v določenih delih Slovenije) je lahko nevarno. Pes mora biti vedno pod nadzorom in imeti odličen odpoklic, da ne začne preganjati divjadi.

Vir: YouTube – Skrivno življenje tartufa

Etika in zakonodaja v tartufarstvu

Iskanje tartufov v Sloveniji je zakonsko urejeno. Tartufarji morajo imeti opravljen izpit iz poznavanja gob in pridobljeno uradno izkaznico. Poleg zakonov pa obstaja tudi kodeks časti, ki loči prave tartufarje od tistih, ki iščejo le hiter zaslužek:

• Zasipanje lukenj: To je zlato pravilo. Vsako luknjo, ki jo pes skoplje, mora tartufar skrbno zasuti in poravnati. S tem zaščitimo korenine drevesa in micelij tartufa, da bo na istem mestu naslednje leto spet zrasel nov zaklad.
• Skrb za psa: Pes je partner, ne orodje. Med iskanjem potrebuje redne odmore, dovolj sveže vode in pozornost. Najboljši tartufarji vedo, kdaj je njihov pes utrujen, in takrat iskanje zaključijo, ne glede na to, koliko tartufov so tisti dan našli.

Po najdbi: Kako ravnati s tartufi?

Ko pes uspešno najde tartuf, se delo v kuhinji šele začne. Tartufi so najboljši sveži, njihova aroma pa začne hlapeti takoj, ko jih potegnemo iz zemlje.

• Čiščenje: Tartufe čistimo šele tik pred uporabo. Uporabimo mehko krtačko (lahko tudi staro zobno ščetko) in jih pod tekočo hladno vodo previdno očistimo zemlje.
• Shranjevanje: Če jih ne porabite takoj, jih zavijte v papirnato brisačo in položite v stekleno posodo v hladilnik. Odličen trik je shranjevanje v posodi z rižem ali svežimi jajci – tartuf bo svojo aromo oddal skozi jajčno lupino, vi pa boste imeli najboljšo omleto v svojem življenju.

Vir: unsplash.com – Pes tartufar – Nemški kratkodlaki ptičar

Za mnoge je tartufarstvo način življenja. Je zgodnje vstajanje v meglenih jesenskih jutrih, ko je gozd še popolnoma tih. Je opazovanje psa, kako vznemirjeno trzne z repom, ko zazna prvo sled vonja. Je adrenalin, ko iz zemlje previdno z otko izvlečete popoln primerek belega tartufa.

Psi tartufarji so neprecenljivi člani družin. Njihova sposobnost, da najdejo nekaj tako dragocenega, kar je skrito globoko pod zemljo, nas opominja na neverjetno moč narave in pasjih čutov. In ko se boste naslednjič srečali z omamno aromo tartufov na svojem krožniku, se spomnite na tisti kosmati smrček, ki je z neizmernim veseljem in trudom omogočil to vrhunsko kulinarično izkušnjo.

Pripravila AK
Viri:
kinoloska.si
pisrs.si
istra.hr
YouTube,
wikimedia