Prvi korak v projektu “od Lune do Marsa”

Uspešno zaključena desetdnevna lunarna misija. Sistemi so delovali brezhibno. Padel je tudi daljinski rekord. Povratek človeštva v globoko vesolje. Ambiciozen načrt stalne naselitve Lune. Prvi korak k medplanetarni širitvi človeštva. 

Projekt Artemis II je bil prvi pilotirani polet programa Artemis, ki ga vodi Nasa. Misija je potekala od 1. do 11. aprila 2026 in je predstavljala zgodovinski mejnik, saj so prvič po poletu Apolla 17 v daljnem letu 1972 ljudje zapustili nizko zemeljsko orbito in se odpravili proti Luni. Štirje astronavti so z raketo Space Launch System (SLS) in vesoljskim plovilom Orion (imenovanim Integrity) opravili približno 10-dnevni let po trajektoriji prostega vračanja (free-return trajectory), ki spominja na figuro osem ali na znak za neskončno, kakor je komu ljubše. Šlo je za dve zaokrožitvi okoli Zemljine orbite, prelet Lune z ogledom njene temne strani in varen povratek domov brez kakršnih koli dodatnih manevrov.

Povratek v globoko vesolje

Posadko je sestavljala četverica astronavtov. Poveljnik poleta je bil Reid Wiseman, izkušeni testni pilot in veteran bivanj na mednarodni vesoljski postaji ISS. Pilot misije je bil Victor Glover, specialistka misije pa Christina Koch – oba prav tako veterana poletov v nizki zemeljski orbiti. Ob trojici astronavtov ameriške Nase pa je bil četrti član posadke astronavt Kanadske vesoljske agencije (CSA) Jeremy Hansen.

Posadka Artemis II pri predsedniku Trumpu.

Progresivni obsedenci in mediji seveda tudi pri tej znanstveni misiji niso mogli brez dnevnopolitične agende. Za začetek so pljunili na vse predhodne lunarne misije, češ da so bile belsko patriarhalne, in tokratno posadko slavili kot zmago “raznolikosti in vključevanja”. Ker je Glover temnopolt, Kochova pa ženska, torej gre za “prvo žensko in prvega temnopoltega v globokem vesolju”; za dobro mero so dodali še Hansena kot “prvega neameričana na lunarni misiji”. Glover je ta bedasti aktivizem zavrnil, češ da ne gre za to, kdo je ali ni “prvi” kar koli že, ampak da je cilj misije povratek človeštva v globoko vesolje.

Izstrelitev rakete so sprožili 1. aprila 2026 ob 22.35 po evropskem času oziroma ob 18.35 po lokalnem času z izstrelitvenega kompleksa LC-39B v centru Kennedy Space Center na Floridi. Raketa SLS je bila visoka 98 metrov, gnali pa so jo štirje glavni motorji RS-25 (reciklirani iz programa Space Shuttle), ki so se prižgali sedem sekund pred izstrelitvijo, nato pa sta se prižgala še dva masivna trdna raketna pospeševalnika (SRB). Pospeševalnika sta se ločila po približno dveh minutah pri hitrosti okoli 5.000 km na uro in višini 48 km. Jedro rakete je zgorelo v približno osmih minutah, nato se je ločilo in Orion je ostal priključen na zgornjo stopnjo ICPS (Interim Cryogenic Propulsion Stage).

Orion se je najprej znašel v visoki zemeljski orbiti, približno 2.300 kilometrov nad Zemljinim površjem. Posadka je v tem času opravila vrsto sistemskih preverjanj, vključno z delovanjem življenjskih podpornih sistemov, navigacije, komunikacije in manevriranja. Izvedli so tudi simulacije približevanja in ločevanja od zgornje stopnje.

Drugi dan in ob drugi obkrožitvi našega planeta ter opravljenih vseh testih je Orion izvedel ključni pogonski manever, ki ga je izstrelil iz Zemljine orbite proti Luni. To je bil kritičen trenutek poleta, saj po njem ni bilo več poti nazaj brez lunarne gravitacije.

Padel je tudi daljinski rekord

Prelet Lune 6. aprila je bil vrhunec misije. Orion je vstopil v njeno vplivno območje, kjer je prevladala lunarna gravitacija. Najbližje se je površju približal na odvrnjeni (temni) strani, in sicer na razdalji približno 6.545 kilometrov. V tem času so astronavti opazovali Luno od blizu, med preletom pa so za približno 40 minut izgubili stik z Zemljo zaradi Lune, ki je blokirala signal, kar je bilo seveda pričakovano. Pri tem so se oddaljili 406.771 kilometrov od Zemlje, s čimer so podrli rekord Apolla 13, ki je bil oddaljen 400.171 kilometrov. Hitrost plovila je tedaj dosegla skoraj 98.000 km/h.

Foto: Nasa

Astronavti so med preletom izvajali opazovanja, fotografiranje in teste komunikacije.

Po preletu je Orion zapustil Lunino gravitacijsko območje in se po trajektoriji prostega vračanja samodejno usmeril proti Zemlji. Pot nazaj je trajala približno štiri dni. Sistemi so delovali odlično, posadka je med povratkom opravila dodatne teste, vključno s testom ponovnega vstopa v Zemljino atmosfero.

Uspešno zaključena misija

Misija se je končala 10. aprila po ameriškem času – oziroma 11. aprila po evropskem – z uspešnim pristankom v Tihem oceanu ob obali San Diega v Kaliforniji. Orion je zdržal ekstremne razmere ob ponovnem vstopu v atmosfero, ko je hitrost dosegla okoli 40.000 km/h, temperatura na toplotnem ščitu pa se je povzpela nad 2.700 °C.

Foto: Nasa

Uspešno končana misija Artemis II ni bila le testna misija. Trajala je približno 10 dni, preletela je več kot milijon kilometrov in predstavlja navdih za novo generacijo raziskovalcev. Preverila je ključne sisteme Oriona za prihodnje pristanke na Luni. Dokazala je zanesljivost SLS in Oriona z ljudmi na krovu, preizkusila življenjsko podporo v globokem vesolju, navigacijo, komunikacijo in varnost. Misija je odprla pot za vzpostavitev trajne človeške prisotnosti na Luni in kasneje na Marsu. Bila je tehnično zahtevna, a je potekala brez večjih težav. Posadka je ostala zdrava, Orion pa je deloval bolje od pričakovanj. To je bil pomemben korak k vrnitvi človeka na Lunino površje in širjenju človeštva v globoko vesolje.

Stalna naselitev Lune

Kot rečeno, je bila misija Artemis II del širšega programa Artemis. Gre za ambiciozen ameriški vesoljski program, ki ga vodi Nasa v sodelovanju z mednarodnimi partnerji in komercialnimi podjetji. Cilj tega programa je, da se človeštvo za začetek po več kot 50 letih – od Apolla 17 v letu 1972 – vrne na Lunino površje, potem pa še veliko več. Cilj je v slabem desetletju vzpostaviti trajno človeško prisotnost na Luninem površju in pripraviti tehnologije za prihodnje polete na Mars. Program Artemis torej predstavlja prehod od kratkih obiskov Lune, kot so bile misije Apolla, k stalni naselitvi Lune, kar pomeni izgraditev trajnih bivališč in znanstvenih baz ter izkoriščanje lunarnih virov (ISRU – In-Situ Resource Utilization) za vzdrževanje te stalne naselitve.

Program Artemis se je sicer začel leta 2017 kot naslednik programa Constellation. Ključni cilji programa so:

• pristanki ljudi na jugu Lune, ki je regija z večnim senčnimi kraterji, kjer je verjetno vodni led, ki bo glavna surovina za vzdrževanje lunarne naselbine;
• gradnja lunarne baze Artemis Base Camp, ki bo omogočila daljše bivanje (do nekaj mesecev) za začetek vsaj štirih astronavtov, to število pa se bo predvidoma hitro povečevalo;
• razvoj trajnostnih tehnologij, potrebnih za delovanje naselbine, kot so sončna in jedrska energija, habitati, lunarni roverji, proizvodnja kisika in goriva iz lunarnega ledu ter gradbenih materialov iz lunarne prsti (regolita).

Program Artemis združuje ameriške vladne rakete (SLS, Orion) z zasebnimi pristajalniki (SpaceX Starship HLS, Blue Origin Blue Moon) in tovornimi misijami CLPS (Commercial Lunar Payload Services).

V začetku leta 2028 bo sledil polet Artemis IV s prvim pristankom ljudi na Luni po misijah Apollo. Konec istega leta pa bo sledila misija Artemis V, katere cilj bo začetek gradnje lunarne baze.

Projekt nato predvideva vsaj en pristanek na leto, kasneje pa vsakih šest mesecev ali celo pogosteje.

Trajna naselitev Lune že v sedmih letih

Načrt za naselitev Lune predvideva več faz in precejšnje stroške, vsaj 20 milijard dolarjev za prvih sedem let oziroma do 30 milijard za desetletno obdobje. Predvidevajo, da se bo projekt kasneje pocenil, deloma s sodelovanjem komercialnega sektorja, deloma z izkoriščanjem Luninih virov. Vsekakor je Nasa že odpovedala razvoj in izgraditev orbitalne postaje Lunar Gateway in vse za to predvidene vire preusmerila v projekt gradnje površinske baze.

Prizor iz Artemisa II: Luna in v ozadju Zemlja (Foto: Nasa)

Prva faza projekta Artemis bo predvidoma trajala do konca 2028 in bo obsegala priprave in eksperimentiranje; pošiljanje roverjev za površinske raziskave ter energetskih enot (najprej sončne, kasneje jedrske) in instrumentov za komunikacijo, navigacijo in znanstvene raziskave instrumentov. V tej fazi naj bi omogočili zanesljiv dostop do površine, izvedli testiranje tehnologij in zbrali kar se le da veliko osnovnih podatkov o regiji – prisotnost vode, stopnje sevanja, temperaturni razponi.

V drugi fazi, ki bo predvidoma zaključena do leta 2032, bo glavni fokus razvoj infrastrukture za redne operacije. Na Lunino površino bodo dostavljene komponente za gradnjo bivalnih prostorov in skladišč ter še več roverjev za lunarna raziskovanja. Astronavti bodo na Lunini površini lahko ostajali tedne, ne le dneve. Stalna baza bo verjetno locirana na južnem delu Lune, na robu kraterja Shackleton, bogatega z vodnim ledom in sončno svetlobo za energijo.

Tretja faza od leta 2033 pa bo imel za cilj uresničitev mota projekta Artemis »Ljudje se vračamo na Luno, da ostanemo – tokrat trajno«. Torej neprekinjena človeška prisotnost na Luni. Težki tovorni pristajalniki bodo dostavili komponente za večje bivalne in delovne prostore, jedrske reaktorje za energijo in sisteme za recikliranje vode in zraka ter proizvodnjo goriva. Tudi posebne roverje, »lunarne camperje«, ki bodo omogočali večdnevne raziskave Luninega površja. V tej fazi bodo skušali doseči tudi samozadostnost z izkoriščanjem Luninih virov (regolit za gradnjo objektov, led za vodo/kisik/gorivo).

V tretji fazi bodo potekala tudi širša znanstvena raziskovanja; geološke raziskave Lune, iskanje vode in mineralov, poskusi uporabe regolitske »opeke« kot zaščite pred sevanjem in mikrometeoriti. Testirali se bodo zaprti sistemi za recikliranje (voda, zrak, hrana). Testirali se bodo dolgotrajni vplivi ekstremnih temperatur (od −173 °C do +127 °C), sevanja in prahu na delovanje naprav. Izvajale se bodo biološke raziskave v razmerah nizke gravitacije (gravitacija na Luni je šestkrat šibkejša kot na Zemlji), namestili pa bodo tudi teleskope za opazovanje vesolja brez vpliva atmosfere.

Končno in ne nazadnje: raziskale se bodo tudi možnosti »lunarne ekonomije« – komercialnega rudarjenja, turizma in znanstvenih raziskav.

In seveda, pridobljeni podatki in izvedeni testi bodo namenjeni pripravi tehnologij za še veliko bolj ambiciozen cilj – prihodnje misije, ki bodo človeštvo pripeljale na Mars.

Široko mednarodno sodelovanje

Čeprav je glavno gonilo projekta Nasa, je pripravljena platforma za široko sodelovanje tako drugih držav kot tudi zasebnega sektorja. Dogovor Artemis Accords daje okvir za sodelovanje, delitev podatkov, varnost in izogibanje onesnaženju ter določa pravila za mirno, varno in trajnostno raziskovanje Lune. Partnerji bodo prispevali module, roverje, znanstvene instrumente (ESA, JAXA, CSA itd.). Mednarodno sodelovanje prek dogovora Artemis Accords je podpisalo že 62 držav – vključno s članicami Evropske unije, Japonsko, Kanado, Avstralijo … Pridružil pa se je tudi komercialni sektor, predvsem SpaceX, Blue Origin, Intuitive Machines, Firefly, ki bo ključen za pocenitev vesoljskih misij.

Bogdan Sajovic