»Pritegnilo me je nenehno iskanje prave besede, ki je liki preprosto ne najdejo«

Drama Žile avstrijske avtorice Lise Wentz bo nocoj v Mali dvorani tržaškega Kulturnega doma prvič uprizorjena v slovenskem jeziku. Novo domačo produkcijo Slovenskega stalnega gledališča režira Igor Pison.

Kako ste prišli do drame Žile, ste gledali predstavo v Nemčiji ali Avstriji, ste spoznali avtorico?

Vsega po malem. Kar nekaj nemških kolegov mi je omenilo tekst Lise Wentz, med katerimi je bil David Bösch, ki je v Burgtheatru režiral predstavo. Takrat je gledališče vodil Martin Kušej, ki mi je tekst tudi poslal. Takšne in podobne informacije si namreč kolegi v tujini večkrat izmenjamo. Se pokličemo tudi ko, recimo, delam predstavo, ki jo je eden izmed njih pred časom režiral, in mi pove, kako je rešil neko sceno, ki nama obema dela preglavice. V Sloveniji se to dogaja manj, vsak je bolj zase.

Kako ste v razmerju do teksta postavili predstavo Žile? Ste dramski tekst v celoti uprizorili?

Glavnino stvari smo ohranili. Nekatere dele smo seveda črtali in skrajšali, kot se to vedno dela. Predstava ima na koncu svoje življenje in med procesom z igralsko ekipo vidiš, kako želiš fokus postaviti v »tukaj in zdaj«. Zato so določene stvari odpadle. Nismo črtali celih scen, kot se to po navadi dela pri klasikih, saj sta jezik in način pisanja že v osnovi zelo sodobna.

Kaj vas je najbolj nagovorilo?

Besedilo v resnici deluje na ravni neizrečenega. Pritegnila me je prav nezmožnost, zamolčanost, nenehno iskanje prave besede, ki pa je liki preprosto ne najdejo. Srečujejo se s tistim, kar imajo v mislih, ne znajo pa tega izgovoriti. In to se mi zdi po eni strani tako krhko, nežno, zanimivo in človeško. In ravno v tem ne-dialogu, ki pa vseeno nastaja in v katerem je ogromno kratkih stavkov, pomislekov in tripičij, se mi zdi, da se rodi tista dimenzija človečnosti, ki jo gledališče lahko zelo dobro pripoveduje. Vemo, da komunikacija danes v resnici ne deluje.

Veliko je, kot pravite, neizgovorjenega. Torej je pomemben ritem, tišina, kar je vam kot režiserju glasbenih del blizu.

Da, absolutno. Med mojimi vzorniki, še preden sem sploh začel režirati, je bil Christoph Marthaler in on je kralj tišin, čakanja – nekateri trdijo celo izpraznjenosti. Res pa je, da v gledališču ni nikoli nič prazno. Tišino sem vedno razumel kot zelo pomemben del gledališke predstave. Tokrat imam to srečo, da sodelujem s čudovitim mladim skladateljem Markom Jugovicem. Zvočno smo izhajali iz neke organske dimenzije – da na primer slišimo, kako nekdo tolče po kamnu, iz nekega ritma ali skandiranja. Glasba ni le dekorativne narave, temveč element, ki izhaja iz posamezne figure. Glasba je tisto neizrečeno, česar nekdo ne more izraziti z besedo. Zato večina glasbe v trenutkih stiske in težav izhaja bodisi iz lika Rudija bodisi iz Alojzije. Odvisno od situacije. Glasba je vsekakor tudi jezik osebe oziroma odrskega lika.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.