Prejeli smo: Odziv na današnji kolegij predsednika Državnega zbora Republike Slovenije

Današnja seja kolegija predsednika Državnega zbora je razgalila vse razpoke, napetosti in resnične namene predlagateljev sprememb Zakona o delovnih razmerjih (zakon). Razprava je bila ostra, napeta in razkrivajoča. Že uvodoma je bilo jasno, da ne gre za tehnični zakon, temveč za politični buldožerski obračun s sindikati. V razpravi je bilo izrečeno, da je bil predlog vložen potem ko smo sindikati izrazili ostro nasprotovanje interventnemu zakonu.

Tukaj je še posebej izstopal ponovno vodja poslanske skupine NSi, SLS in Fokusa Janez Cigler Kralj, ki je na sindikalnem predvolilnem soočanju, ki se je odvijal dne 6. marca 2026 v Domu sindikatov jasno povedal, da je sam zavezan k socialnem dialogu in da prihaja iz delavske družine ter, da se mu zdi ključno, da se v socialnem dialogu išče ravnotežje z roko v roki za korist družbe v kateri živimo, medtem ko je danes nanizal več argumentov v prid spremembam zakona brez kančka socialnega dialoga. Poudaril je, da naj bi bil sistem obveznega ali prisilnega članstva v organizacijah zasebnega prava neprimeren, da mora biti članstvo v sindikatu anonimno, ter da naj bi delodajalec z odtegovanjem članarine lahko izvajal pritiske na delavca. Zavzel se je tudi za poseg v Zakon o reprezentativnosti sindikatov, da bi se na novo določilo, kateri sindikati so reprezentativni.

Toda poleg njegovega buldožerskega pristopa, ki v celoti ruši njegove izjave in celo obljube na sindikalnem predvolilnem soočanju z dne 6. marca 2026 ta argumentacija nikakor ne vzdrži resne presoje.

Prvič v Sloveniji ni obveznega ali prisilnega članstva v sindikatih, saj je članstvo prostovoljno, svobodno in temelji na osebni odločitvi delavca.

Drugič odtegovanje članarine prek delodajalca ni razkritje članstva, ampak tehnična storitev, ki jo delavec sam odobri, tako kot odobri odtegovanje za, kredit ali zavarovanje.

Tretjič v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije že sedaj nikakor ne spodbujamo “anonimnosti” v sindikatih, saj ne delamo popolnoma nič prepovedanega in je članstvo v sindikatih celo ustavna kategorija. Celo več s tem ko delodajalec hote ali nehote ve kdo je naš član želimo, da se njihov delodajalec zaveda naše interesne in pravne moči in da s tem članstvo deluje kot odvračilni ukrep za morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje zato je argument !anonimnosti«  prazna in zlorabljena kot izključno izgovor.

Četrtič in to je najbolj zaskrbljujoče pa je že napovedan naslednji korak v razgradnji delavske moči v odpiranje Zakona o reprezentativnosti sindikatov, ki bi pomenil neposreden poseg v samo arhitekturo socialnega dialoga v to, kdo sploh sme sedeti za mizo, ko se odloča o pravicah delavcev. Ko nekdo predlaga, da se “na novo pregleda, kateri sindikati so reprezentativni”, je treba jasno povedati, da to pomeni odpiranje vrat političnemu filtriranju, selekciji in discipliniranju sindikatov.

In ob tem pa se nam v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije nujno postavlja vprašanje, ki ga danes ni zastavil nihče in sicer;

Kako pa predstavniki delodajalcev dokazujejo svojo reprezentativnost? Imajo tudi oni svoj Zakon o reprezentativnosti? Kdo preverja, koliko podjetij dejansko zastopajo? Kdo preverja, koliko zaposlenih je v teh podjetjih? Kdo preverja, ali njihove organizacije res predstavljajo gospodarstvo ali pa le interese peščice najmočnejših? Na zadnji dan meseca marca 2026 je bilo v Republiki Sloveniji 250.002 poslovnih subjektov. Zakaj naj bi bila transparentnost obveznost samo sindikatov, ne pa tudi delodajalskih združenj? Zakaj naj bi bil nadzor usmerjen samo v delavske organizacije, ne pa v tiste, ki sedijo na drugi strani pogajalske mize? Zakaj naj bi se preverjalo legitimnost tistih, ki branijo delavce, ne pa tistih, ki branijo kapital?

In ob tem je treba jasno povedati še nekaj, da vse te besede prihajajo ravno s strani oblasti, ki jo slovenski davkoplačevalci brez našega soglasja bogato financiramo tako skozi njihove visoke plače, skozi njihove bonitete, skozi dodatna sredstva za politične stranke, skozi sistem, ki ga plačujemo vsi, a ga uporabljajo samo oni.

Zato zahteva po preverjanju reprezentativnosti samo za sindikate ni modernizacija. Je napoved naslednjega koraka v razgradnji delavske moči. Je poskus preoblikovanja socialnega dialoga tako, da bi bil bolj udoben za delodajalce in politiko, manj pa za delavce. Je uvod v model, kjer oblast sama izbira, kdo sme biti sindikat in kdo ne. In prav tu se skriva največja nevarnost: ko oblast enkrat začne posegati v avtonomne družbene institucije, se to nikoli ne ustavi pri prvi tarči. Danes so na udaru sindikati. Jutri bo na udaru RTV. Potem civilna gibanja, nevladne organizacije, društva, iniciative, vsi tisti, ki imamo en skupni imenovalec in sicer, da delujemo v korist družbe, ne v korist posameznikov ali političnih interesov. To je logika, ki smo jo v Evropi že videli. Najprej utišaš sindikate. Nato utišaš javne medije. Potem utišaš civilno družbo. In na koncu utišaš demokracijo.

Predlagatelji trdijo, da gre za razbremenitev podjetij in javnih zavodov, a to je zavajanje. Na prvi pogled se morda zdi, da gre za administrativno spremembo, v resnici pa gre za veliko več. Gre za neposreden poseg v moč organiziranega delavstva, v glas zaposlenih in v samo srce socialnega dialoga. In kar je še huje, gre za poseg v svobodno voljo delavca, ki se sam, prostovoljno in zavestno odloči, da želi, da mu delodajalec članarino odteguje prek plače. Predlagatelji delavcu jemljejo pravico, ki jo je izbral sam. To ni razbremenitev. To je razorožitev.

Ukinitev odtegovanja članarin pomeni razgradnjo sindikatov po metodi počasnega dušenja.

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije deluje 18 sindikatov, ki imajo večinoma variabilno članarino, vezano na odstotek bruto ali neto plače. Znesek se vsak mesec spreminja, sindikati pa nimajo dostopa do plačilnih list. To je tako, kot da bi od zdravnika zahtevali diagnozo, ne da bi smel videti pacienta. Položnice odpadejo, ročno zbiranje plačilnih list odpade, sistem je neizvedljiv. Rezultat pa je predvidljiv in sicer administrativni kolaps, drastičen padec prihodkov, finančna oslabitev sindikatov, razkroj kolektivnosti in deregulacija delovnih razmerij v korist kapitala in pričetek je v interventni zakonodaji, ki ji prav sindikati odločno nasprotujemo. Velika večina članarine v KS 90 se danes odteguje prek delodajalcev. To je hrbtenica našega delovanja. Če to hrbtenico prelomijo, se sindikalno telo sesuje. Finančni izpad bi pomenil izgubo ključnih prihodkov, ki omogočajo delovanje sindikatov, ter hkrati eksplozijo stroškov, saj bi morali ročno preverjati zneske, usklajevati nakazila in opozarjati člane. Takšen dvojni udarec z manj prihodkov in več stroškov bi bil za številne sindikate utopičen. Najprej bi padli sindikati v panogah z najnižjimi plačami, tam, kjer je zaščita najbolj nujna. To je kot da bi najprej potopili rešilni čoln, nato pa delavcem rekli, naj plavajo. Sindikati, ki premikamo meje, imamo v podzavesti zapisano nekaj, česar se politika in kapital pogosto delata, da ne razumeta in sicer, da smo po definiciji v konfliktu s kapitalom. Ne zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker so naši cilji različni. Kapital želi nižje stroške, večjo fleksibilnost, manj pravil. Delavec želi varnost, pravičnost in dostojanstvo. Ta dva svetova se ne srečata sama od sebe. Srečata se šele tam, kjer stoji sindikat kot edina sila, ki lahko reče: “Tukaj je meja.”

Sindikati nismo okras demokracije. Smo njen varovalni mehanizem. Smo zavorni sistem, ki preprečuje, da bi kapital brez nadzora drvel čez delavce. Smo varnostni pas, ki delavca drži pokonci, ko ga sistem poskuša vreči iz sedeža. Smo edina organizirana sila, ki lahko reče: “Ne boste nas razdelili. Ne boste nas utišali. Ne boste nas kupili.”

Zato danes s to Izjavo za medije ne govorimo samo kot sindikat. Govorimo kot delavci. Govorimo kot upokojenci. Govorimo kot vsi, ki nam ni vseeno za našo družbo, ki mora ostati solidarna, pravična in dostojna. Govorimo v imeni vseh, ki verjamemo, da se pravice ne smejo prodajati, utišati ali razgraditi. Govorimo v imenu tistih, ki vemo, da je napad na sindikate napad na delavca, napad na delavca pa napad na temelje družbe, v kateri želimo živeti.

Napad na financiranje sindikatov je napad na delavce. Napad na delavce je napad na temelje dostojne družbe. In temu se bomo uprli odločno, organizirano in brez strahu.

Če kdo misli, da bo sindikate utišal, naj ve: ko pritisk naraste, jeklo ne poči, ampak se jeklo utrdi.

S spoštovanjem,

Koper, 26. maj 2026

Damjan Volf, predsednik