PREBLISKI: Igranje na cesti ni več dovolj ...

Triindvajseto svetovno prvenstvo je v polnem teku. Preveč je tekem, da bi jim lahko v celoti sledili. Med doslej najbolj zanimivimi pa je bila tekma med Brazilijo in Marokom. Kdor jo je pozorno spremljal, je lahko opazil nekaj, kar bi bilo še pred nekaj desetletji skoraj nepredstavljivo: tehnično znanje Maročanov je bilo najmanj na ravni nekdanjih brazilskih mojstrov nogometa. Brazilci so dolgo veljali za pojem individualne tehnične popolnosti, Evropa pa se jim je lahko le približala. Še najbližja jim je bila nekdanja jugoslovanska šola. Danes ni več tako. O tej problematiki je spregovoril na X-u tudi Jorge Valdano, odličen komentator svetovnega nogometa.

»Nogomet zna biti krut. En teden te slavijo, teden dni pozneje pa se ljudje sprašujejo, ali sploh veš, kje stoji gol,« je nekdo duhovito pripomnil ob primeru brazilskega napadalca Igorja Thiaga, ki so ga nekateri posmehljivo poimenovali celo »brazilski Delap«. S tem izrazom so želeli poudariti njegovo fizičnost in domnevno tehnično omejenost.

Toda vprašanje ni zgolj v Thiagu. V ozadju se skriva veliko širši problem. Predolgo je veljalo prepričanje, da brazilski talent sam po sebi zagotavlja tehnično odličnost. Sodobni nogomet dokazuje nasprotno. Tudi najbolj nadarjen igralec mora skozi proces sistematičnega učenja. Talent je izhodišče, ne končni cilj. Če je nekoč ulica ustvarjala mojstre, danes vrhunska tehnika vse bolj nastaja kot rezultat načrtnega dela, metodike in dolgotrajnega usposabljanja. V tem pogledu tudi Brazilija ni več izjema.

Kako je prišlo do tega?

V preteklosti je »učenje na cesti« zadostovalo za oblikovanje odličnih igralcev. Večino je tehnično oblikoval model neprestanega igranja v prostem času. Kot piše Johan Cruyff v svoji avtobiografiji My Turn, je ta model danes preživet. Otroci niso več v stiku z žogo toliko časa, kot so bili nekoč. Nekdanji učni model, ko so se sami organizirali in igrali do poznih večernih ur, je skoraj izginil. Šele po dolgem procesu neformalnega učenja se je otrok vključil v klub. Kdor je izstopal, je po določeni »naravni« selekciji napredoval. Ta model je prevladoval vse do konca osemdesetih oziroma začetka devetdesetih let.

Novo tisočletje je prineslo velike spremembe na področju sistematičnega oblikovanja nogometnega znanja. Nekatere države in nogometne zveze so na tem področju močno napredovale. Nemci za takšen proces uporabljajo izraz Fussballausbildung. Ne pomeni zgolj treninga ali vadbe, temveč celostno oblikovanje nogometaša – od prvih stikov z žogo do razvoja tehnike, razumevanja igre in osebnosti.

Prav zato današnji igralci na svetovnem prvenstvu, zlasti afriški, pogosto niso proizvod zgolj nogometnih struktur držav, za katere nastopajo. So tudi posledica migracijskih tokov, kolonialne zgodovine in dvojnega državljanstva. Govorimo lahko o globalizaciji nogometnega talenta.

Posebej izstopa Francija, ki je postala nekakšna izvoznica nogometnih talentov. Francoski nogometni sistem ustvari toliko kakovostnih igralcev, da bi lahko sestavili več vrhunskih reprezentanc. Podobno velja za Nizozemsko, Nemčijo in Anglijo. Dejstvo, da številni igralci, rojeni in nogometno oblikovani v Franciji, danes nastopajo za afriške in druge reprezentance, ni zgolj posledica migracij. Je tudi posreden dokaz o visoki kakovosti nogometnega izobraževanja in usposabljanja v francoskih klubih. Ti ne izvažajo le igralcev, temveč tudi znanje, metode dela in rezultate svoje nogometne šole.

Zato je danes lažje razumeti, zakaj afriške reprezentance tehnično niso več v podrejenem položaju. Številni njihovi igralci so bili vzgojeni v francoskih, nizozemskih, nemških in drugih evropskih klubih. Nekoč je bilo skoraj nemogoče tehnično konkurirati Brazilcem, ki so prihajali iz ulic in iz favel. Danes talent sam po sebi ni več dovolj. Potrebuje celostno tehnično, kondicijsko in mentalno usposabljanje. Brez kakovostnega šolanja ne gre več nikjer – tudi ne v našem zamejskem prostoru. V tem trenutku pa to kakovost najuspešneje zagotavljajo prav najbolj razviti evropski nogometni sistemi.