POMISLEKI: Mehika še kar ne odpušča Španiji

Zgodovina se noče umakniti v zgodovino. Tudi drugod ne, v Mehiki pa še manj. Te dni, pet stoletij po španskem uničenju stare mehiške kulture in mesta Tenochtitlán, ki je bilo prestolnica tedanje Mehike in že tedaj z 200 tisoč prebivalci večje od večine evropskih prestolnic, je še enkrat zavrelo. V Ciudad de México je privihrala španska političarka Isabel Díaz Ayuso, si vzela dva tedna dopusta, organizirala proslavo v spomin na Cortésa in začela predavati Mehičanom, da se Španija že ne bo opravičevala za domnevne zločine zavojevalca Hernána Cortésa. Desničarka iz španske Ljudske stranke je tako zelo razjezila mehiško predsednico Claudio Sheinbaum, da se je že spet razplamtela polemika med nekdanjimi španskimi zavojevalci in nekdanjo kolonijo, ki je danes velika, pomembna država, vsaj trikrat več prebivalcev ima od Španije, pa tudi več kot trikrat večja je.

Novodobni spopad med Madridom in Ciudad de Méxicom se je razplamtel ob inavguraciji sedanje predsednice Claudie Sheinbaum leta 2024, ko so na proslavo povabili španskega premierja Pedra Sancheza, vabila pa niso poslali kralju Filipu in njegovi ženi. Dokler se Španija ne bo opravičila za vse zločine, kralja pač ni mogoče vabiti, je tedaj menila nova predsednica in pri tem je ostalo. Španski kralj je šele nedavno poskušal omiliti napetosti, delno mu je tudi uspelo, Isabel Díaz Ayuso pa je spet zakuhala spor.

Hernán Cortés nikakor ni sodil med tiste evropske pomorščake, ki so odkrivali Novi svet, tja jih je poslala kraljica Izabela Katoliška, za njo je stala Katoliška cerkev, ki je na zahodno poloblo izvozila svojo religijo, Španija pa svoj jezik in kulturo.

Na sceni se je Cortés pojavil precej pozneje, čez skoraj tri desetletja, ko so se Španci že utrdili na Kubi. Cortés je bil častnik španske vojske na Kubi, ko se je odločil podati na po njegovem neznani bližnji otok in odkrivati nove svetove. Pristal pa je na celini, odkril je Mehiko, tam pa začel pohode, ki še danes veljajo za najbolj krvave v tistem času. Tri velike masakre so uprizorili njegovi borci, preden so zavzeli azteško kraljestvo. Pa tega niti niso počeli maloštevilni španski vojaki. Tako spreten in pretkan je bil Cortés, da so se zanj pretežno tolkli domači ljudje, izkoristil je nasprotja med plemeni, zavojevanimi starimi kraljestvi in kulturami. Zgodbe o obleganju Tenochtitlána sodijo med najbolj krvave opise vojnih grozot vseh časov.

Stoletja je Cortés tudi v Mehiki veljal za tistega junaka iz španske zgodovine, ki je odkril Mehiko. Šele predsednik López Obrador, ki je vladal pred Claudio Sheinbaum, je leta 2019 zahteval od Španije in Vatikana, naj se opravičita za vse, kar sta zagrešila, ko sta si pokorila Mehiko.

»Bili so pokoli, zatiranje, Mehiko so si vzeli z mečem in križem, svoje cerkve so zgradili na staroselskih templjih,» je takrat obtoževal Andrés Manuel López Obrador. Prišel je čas za spravo, najprej pa naj prosijo za odpuščanje, je terjal tedanji mehiški predsednik pred sedmimi leti. Španska vlada je njegove zahteve zavrnila.

»Obstajajo stvari, na katere, ko jih preučujemo z našimi današnjimi merili, našimi vrednotami, očitno ne moremo biti ponosni,» je letos spomladi rekel španski kralj med obiskom neke razstave v Madridu. Mehiška predsednica je njegove besede z zadržkom sprejela kot spravno gesto, ne pa kot opravičilo, ki ga Mehika še naprej zahteva. Ob prihodu Špancev se je dogajalo iztrebljanje mehiškega prebivalstva, je opozorila. Vse bi morda ostalo pri začetku spravnih gest, če se ne bi te dni pojavila v Mehiki španska političarka in spet zanetila spor.

Z Vatikanom se je mehiška država sicer nekako pogodila že v času papeža Janeza Pavla II. konec sedemdesetih in potem v osemdesetih letih, ko sta Mehika in Vatikan obnovila diplomatske stike. Nesporazumi zaradi širjenja krščanstva z mečem v šestnajstem stoletju niso bili glavni kamen spotike. Mehika je prekinila stike s Cerkvijo v devetnajstem stoletju, potem ko je Vatikan podprl poskus Napoleona III., ki si je hotel vzeti Mehiko, pa so Mehičani pri Puebli leta 1862 Francoze premagali. Takrat je svoje kosti v mehiški zemlji pustilo tudi precej slovenskih »Meksikanarjev«, ki so se borili za Maksimiljana, njega so Francozi postavili za svojega človeka v Mehiki in ga tam kot poraženca tudi pustili.