POLITIKA ZDA: Neprecenljiva Donaldova skromnost

Ameriški predsednik Donald Trump je eno najbolj skromnih človeških bitij, kar svet obstaja.

Marsikdo se bo ob tej trditvi zgrozil. Ob branju bo najbolj objektivnemu bralcu šinilo na misel, da je novinar ponorel, tistemu manj objektivnemu, da je preprost bedak, najbolj prizanesljivemu se bo vsilil dvom, da je novinarjevo pero pregloboko pogledalo v kozarec.

Vsi trije bi imeli cel kup tehtnih argumentov za izpodbijanje trditve.

Kako je lahko skromen človek, ki je samega sebe proglasil za najboljšega ameriškega predsednika?

Kako je lahko skromen človek, ki je - lastni državi na čast - samovoljno preimenoval Mehiški zaliv v Ameriškega in Jezero Ontario v Jezero Amerika?

Kako je lahko skromen človek, ki je najbolj prestižne državne institucije in celo bojne ladje poimenoval po samem sebi?

Tak človek ni skromen, je pravo nasprotje skromnosti. Je nebrzdan egoist, je bahav samohvalec, je domišljav egocentrik, razvajen sebičnež, narcisoiden samovšečnež, objesten samopašnež, častiželjen samoljubnež, bi se glasili pomisleki.

Slednji bi bili bojda upravičeni, a le navidezno, ob le zelo površinskem in zato površnem poznavanju življenja in dela gospoda Trumpa. Kajti: čim se človek poglobi in prerije skozi njegovo nekoč oranžno grivo ter pronicne v njegovo sivo nevronsko bistvo, takoj spozna, kakšna veličina se v njem skriva in kaj vse je to bistvo s svojo neprecenljivo skromnostjo doslej že postorilo za blagor in blaginjo človeštva.

Ali ni mar velika skromnost porušiti nekdanjo železno zaveso zgolj z milino nežne ljubezni? Medtem ko so se razni Nixoni, Fordi in Reagani na eni in Brežnjevi, Černjenki in Andropovi na drugi strani hladne zavese spogledovali kot psi in mačke, se je Donald zagledal v Ivano in jo iz krvavo rdeče Češkoslovaške popeljal v ameriški raj.

In nekaj desetletij pozneje je podobno odrešiteljsko storil z drugo hčerjo nekdanjega socializma, zdajšnjo Melanio, muzo, ki je znala, z rojstvom potomca, izvabiti iz Donalda najbolj intimno plemenito skromnost. Ko bi Donald bil sebično prevzeten, bi se otročiček imenoval princ, vojvoda, markiz, grof ali vsaj viskont, ne pa Barron, najnižji in najbolj skromen na lestvici plemičev.

Trumpova skromnost ima nesluteno značilnost. Je revolucionarna. Čim je postal drugič predsednik, je udejanjil v sedemdesetih letih preteklega stoletja najbolj revolucionarno, protimilitaristično in protiimperialistično geslo: Yankee go home. Na njegovih krilih so Američani po desetletjih zapustili Afganistan, da je postal, s talibani, tudi sam človečansko bolj skromen ...

S poimenovanjem raznih eminentnih ameriških institucij in bojnih ladij po samem sebi je storil veliko uslugo lastnim zanamcem. Tako jim ne bo treba, po njegovem odhodu, si beliti glave, katero od njih naj mu posvetijo, s čemer je postavil temelje futuristični skromnosti.

Pa smo že pri zemljepisnih očitkih. Tudi preimenovanje Mehiškega zaliva in Jezera Ontario pričata o Donaldovi skromnosti. Ko bi bil ameriški predsednik resnično samovšečen in častihlepen, kot nekateri zlobno natolcujejo, se ne bi zadovoljil z zalivčkom in jezercem. In niti morje mu ne bi zadostovalo. Posegel bi kar po oceanu. Ne enem, dveh, da bi Tihi postal Ocean Donald in Atlantski Ocean Trump!

Vse Trumpovo predsednikovanje je prežeto s skromnostjo. Ko bi tako ne bilo, bi Donald - po zgledu rimskega cesarja Kaligule in njegovega konja Incitatusa - že zdavnaj imenoval svojo najljubšo palico za golf za senatorko, da bi v ameriškem senatu spodbudno udrihala po vseh, ki bi imeli kakršen koli dvom o njegovi veličini.

Pa smo že pri Trumpovi samoproglasitvi za največjega in najboljšega ameriškega predsednika. To je kronski dokaz o njegovi skromnosti.

Ko bi bil egoist, egocentrik in vse ostalo, kar mu zavistni zlobneži krivično naprtujejo, bi se ne bil omejil na primerjavo le z ostalimi 46 ameriškimi predsedniki. Skozi spekter lastne veličine bi zaobjel veličino vseh velikanov preteklosti in sedanjosti, od faraonov do rimskih cesarjev, raznih imperatorjev, carjev, kraljev, vladarjev in bogov, da bi iz vse te elitne združbe - po zgledu makedonskega Aleksandra - izluščil edino sebi primerno ime: Donald Veliki!

Ooops ... Ob tem preblisku novinar že teče v Urad za intelektualno lastnino, da bi si - ko bi se naš Donald nepričakovano odrekel svoji sedaj že pregovorni skromnosti - zagotovil doživljenjsko uživanje avtorskih pravic ...