Podnebne ocene ZN na temeljijo na pretiranih scenarijih, Zemlja bila nekoč toplejša

Podnebna kriza na vprašljivih predpostavkah? Raziskovalec opozarja na pretiravanja Združenih narodov.

Podnebne napovedi Združenih narodov temeljijo tudi na skrajnih scenarijih, ki jih danes celo njihovi snovalci označujejo za malo verjetne, opozarja na ameriškem spletnem portalu Townhall raziskovalec znanosti o okolju  Vijay Jayaraj. Pravi, da se pri tem vprašanju zanemarjajo zgodovinska nihanja temperatur, koristi povečane koncentracije ogljikovega dioksida za rastlinstvo in pomen cenovno dostopne energije za prilagajanje podnebnim spremembam.

Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres je leta 2023 razglasil prihod “obdobja globalnega vrenja”, letos septembra pa je dejal, da naj bi človeštvo vse bolj presegalo meje podnebne katastrofe. Jayaraj, raziskovalni sodelavec ameriške organizacije CO2 Coalition, meni, da takšna opozorila temeljijo na vprašljivih predpostavkah. Kot posebej problematične izpostavlja uporabo skrajnih emisijskih scenarijev, izbiro zgodovinskega izhodišča za merjenje segrevanja in pomanjkljivo upoštevanje preteklih toplejših obdobij.

Generalni sekretar ZN Antonio Guterres. (Foto: sta)

Eden osrednjih očitkov se nanaša na podnebni scenarij RCP8.5 in njegovega naslednika SSP5-8.5, ki sta bila uporabljena pri modeliranju nekaterih najhujših posledic globalnega segrevanja, od poplavljanja obalnih območij do obsežnih izgub kmetijskih pridelkov. Scenarija predvidevata izjemno visoke izpuste toplogrednih plinov, povezane tudi z izrazitim povečanjem porabe premoga in rastjo svetovnega prebivalstva. Jayaraj opozarja, da so raziskovalci, ki pripravljajo bodoče scenarije, aprila letos priznali, da so nekatere dosedanje projekcije izjemno visokih emisij ogljikovega dioksida postale malo verjetne. Posodobljene predpostavke naj bi po navedbah avtorja do konca stoletja pokazale približno 0,9 stopinje Celzija manj segrevanja kot starejši scenariji. Tudi ameriška administracija je avgusta predlagala spremembe, ki bi preprečile, da bi se projekcije, temelječe na starejših scenarijih, še naprej predstavljale kot pričakovani razvoj dogodkov oziroma nadaljevanje sedanjih trendov.

Zakaj ravno 19. stoletje? Zemlja je bila v preteklosti toplejša

Drugi pomemben očitek se nanaša na izhodiščno obdobje, s katerim znanstveniki primerjajo današnje temperature. Sklicujejo se namreč na povprečno globalno temperaturo med letoma 1850 in 1900. To obdobje sovpada z zaključkom tako imenovane male ledene dobe, ko je bilo zlasti v nekaterih delih severne poloble precej hladno. Jayaraj meni, da izbira razmeroma hladnega zgodovinskega obdobja ustvarja pretiran vtis o obsegu današnjega segrevanja. Če za izhodišče izberemo hladnejše obdobje, je namreč temperaturna razlika z današnjim dnem precej večja. Ob tem poudarja, da se je podnebje skozi zgodovino spreminjalo tudi brez človekovega vpliva. To utemeljuje z raziskavo, objavljeno leta 2013 v znanstveni reviji Science, ki je pokazala, da so bile temperature v srednjih globinah Tihega oceana v času holocenskega temperaturnega maksimuma pred približno 8000 leti za okoli 2,1 stopinje Celzija višje od sodobnih primerjalnih vrednosti. V srednjeveškem toplem obdobju pred približno tisoč leti pa naj bi bile višje za približno 0,65 stopinje. Na pretekla toplejša obdobja po njegovem mnenju kažejo tudi raziskave drevesnih letnic na Finskem in arheološka odkritja v Alpah.

Foto: STA

Taljenje ledenika Mendenhall na Aljaski je denimo razkrilo ostanke več kot tisoč let starih dreves, ki so rasla na območjih, pozneje prekritih z ledom. Podobno so na švicarskem gorskem prelazu Schnidejoch ob umikanju ledu odkrili več kot 300 arheoloških predmetov iz neolitika, bronaste dobe, rimskega obdobja in srednjega veka. Najdbe kažejo, da je bil prelaz v določenih zgodovinskih obdobjih prehoden.

Več ogljikovega dioksida, bolj zelena Zemlja?

Jayaraj opozarja tudi na pozitivne učinke povečane koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju, ki so po njegovem mnenju pogosto zapostavljeni. Sklicuje se na raziskavo pod vodstvom ameriške vesoljske agencije NASA, ki je pokazala, da se je v 35-letnem obdobju znatno povečala poraščenost približno četrtine do polovice z vegetacijo pokritih kopenskih površin. Raziskovalci so približno 70 odstotkov opaženega učinka pripisali povečani koncentraciji ogljikovega dioksida, ki lahko spodbuja fotosintezo in rast rastlin. Avtor izpostavlja tudi podatke Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), po katerih je svetovna pridelava žit dosegla rekordne ravni kljub naraščanju globalnih temperatur. Po njegovem mnenju takšni podatki nasprotujejo usodnim napovedim o neizogibnem propadu svetovnega kmetijstva zaradi segrevanja.

Avtor prav tako poudarja, da so se ljudje skozi zgodovino vedno soočali s poplavami, sušami, neurji in drugimi vremenskimi nevarnostmi. Po njegovem mnenju zato ni bistveno zgolj vprašanje, za koliko stopinj se bo zvišala povprečna temperatura, temveč predvsem, kako dobro se bodo družbe sposobne prilagoditi spremembam. Zanesljiva, cenovno dostopna in obilna energija po njegovih besedah omogoča gradnjo odpornejše infrastrukture, učinkovitejše kmetijstvo in boljšo zaščito prebivalstva pred naravnimi nesrečami. Zato je kritičen do podnebnih politik, ki bi lahko omejevale gospodarski razvoj revnejših držav. Opozarja, da bo prihodnje gibanje svetovnih izpustov ogljikovega dioksida močno odvisno od rasti energetskih potreb v Aziji in Latinski Ameriki. Po njegovem mnenju ni upravičeno od držav v razvoju zahtevati, naj omejujejo dostop do poceni energije in s tem ogrožajo gospodarski napredek zaradi podnebnih ciljev bogatejših držav.

So Združeni narodi ustvarili pretiran občutek podnebne nevarnosti?

Jayaraj kritizira Združene narode, češ da so podnebno krizo predstavili na podlagi pretiranih scenarijev, vprašljivo izbranih zgodovinskih primerjav in zanemarjanja naravnih podnebnih nihanj. Prepričan je, da takšen pristop ustvarja politično ozračje, v katerem se podnebne ukrepe predstavlja kot nujne ne glede na njihove gospodarske in družbene posledice. V nasprotju s tem trdi, da bi morale države več pozornosti nameniti gospodarski blaginji, zanesljivi energetski oskrbi in prilagajanju na vremenska tveganja, namesto da se osredotočajo predvsem na doseganje mednarodnih emisijskih ciljev.

A. S.