POD PREPROGO: Slaba karma Cie v Iranu

V sredo, 19. avgusta, je poteklo 73 let od angloameriškega udara, ki je v Iranu zrušil demokratično izvoljenega premiera Mohameda Mosadeka in vzpostavil avtoritarni režim šaha Mohameda Reze Pahlavija. Skoraj nihče se ni spomnil obletnice. Seveda ni bila okrogla, a ne pomnim, da bi jo zahodni mediji proslavljali, niti ko je minilo 70 let. Vendar je takratno dogajanje vredno pozornosti, saj je sprožilo veriž-no reakcijo dogodkov, ki so še danes v osnovi konflikta med Zahodom in Iranom.

Zgodba traja še dlje, vsaj od leta 1892, ko je britanski diplomat George Curzon Perzijo primerjal s »poljem na šahovnici, na kateri se odloča o usodi sveta«. Britanci so si v začetku 20. stoletja zagotovili izkoriščanje perzijskih naftnih virov. Ekonomski in politični nadzor nad državo so zaostrili po prvi svetovni vojni in imeli prste vmes, ko je rodbina Pahlavi na prestolu nadomestila dinastijo Kadžar.

Družba APOC (Anglo-Persian Oil Company, kasnejša BP – British Petroleum) je črpala iransko nafto in Teheranu puščala le 16 % profitov, pa še tega ne, saj so Iranci večkrat zaman zahtevali vpogled v račune. Zasuk je prišel po drugi svetovni vojni, ko je britanski imperij moral prepustiti vajeti prve globalne velesile ZDA in se sprijazniti z izgubo kolonialnih posesti, ne pa njihovega ekonomskega izkoriščanja.

Leta 1951 je bil na čelo iranske vlade izvoljen Mohamed Mosadek in uvedel vrsto socialnih reform, med njimi nacionalizacijo nafte. Ni bil revolucionar, ampak uglajen 70-letni gospod, v Franciji in Švici izšolan pravnik, ki si je že na začetku stoletja prizadeval, da bi Iran postal ustavna monarhija po britanskem vzoru. A to ni nikogar ganilo v Londonu, ki ga je – tako kot danes ZDA – zanimala bolj nafta kot demokracija.

Odtod Operacija Ajax, ki sta jo izvedla britanski MI6 in ameriška CIA dve leti kasneje. Pobudnik je bil Winston Churchill, toda britanske tajne službe že niso mogle ukrepati brez pomoči ameriških. ZDA pa so poleg večnega pohlepa po naftnih virih imele tudi interes omejevanja vpliva Sovjetske zveze na Iran.

Operacija Ajax je postala vzorec za desetine drugih, na primer v Gvatemali, kjer je leto kasneje CIA zrušila predsednika Jocoba Arbenza, ali v Čilu leta 1973 s pučem proti vladi Salvadorja Allendeja. Začelo se je z gospodarskim bojkotom, diskreditiranjem Mosadeka in njegovih legitimnih prizadevanj za nadzor nad viri države. Sledilo je podžiganje konfliktov, pri čemer sta CIA in MI6 infiltrirala in manipulirala tako iranske komuniste kot verske fundamentaliste, ki so se bali Mosadekove modernizacije.

Prvi poskus udara je 15. avgusta 1953 spodletel, Mosadek je odstavil pučiste v vojski, šah je pobegnil. Po štirih dneh demonstracij in izgredov nasprotujočih si strani pa je bil Mosadek odstavljen in zahodni naftni red spet vzpostavljen.

Zanimivo je, da je CIA podobno kot kasneje v Afganistanu, kjer so za boj proti Sovjetom podprli in oborožili talibane, tudi v Iranu podpirala šiitske fundamentaliste, kar se jim je kasneje maščevalo s Homeinijevo revolucijo in režimom ajatol, ki je še na oblasti. Slaba karma Cie, ki sama ustvarja bodoče nasprotnike.

Modus operandi iz leta 1953, podoben kot v desetinah kasnejših regime-change operacijah, je še vedno aktualen. Tudi letos. Tik pred novim letom je v Teheranu izbruhnil nov, v prvi fazi najbrž spontan protest. Toda ameriške in izraelske tajne službe so, kot so priznali vodilni funkcionarji obeh držav, posegle z operativci na terenu, oboroževale in usmerjale del protestnikov. Množičen nenasilen protest se je po desetih dneh izrodil v oborožen spopad. Režim je odgovoril s kruto represijo, ki pa še zdaleč ni terjala 40.000 žrtev, kot trdi zahodna propaganda. Še najbolj množičen izraelski vojaški strah v Gazi ni zmogel toliko žrtev v nekaj dneh.

Iranska opozicija navaja 6000 žrtev, od teh 300 med varnostnimi organi režima, v dokaz, da je v ozadju protestov študentov in deklet potekal oborožen poskus zrušenja režima. Ker je spodletel, je februarja sledila vojaška agresija Izraela in ZDA z vsem, kar vemo. Česar še ne vemo, je, kako se bo kriza razpletla. Vidimo pa, da neokolonialna nadutost ne vodi nikamor.

Za razliko od preteklosti ni več kozmetičnega olepšavanja. Tako Donald Trump kot Benjamin Netanyahu sta odkrito brutalna: »Vzameva si, kar hočeva, imava moč in to zmoreva.«

Za zdaj. Toda pozor na karmo: storjeno zlo se rado vrača.