Počasi se razkrivajo temačne skrivnosti

V tretji sezoni serije Silos se s preskoki v preteklost počasi razkriva, zakaj civilizacija obstaja le še v ogromnih podzemnih kompleksih. Odličen zadnji del pa pripravi teren za četrto sezono, v kateri se bo zgodba razpletla.

V primerjavi z drugimi pretočnimi platformami ima Applova najmanj lastnih vsebin. A tiste, ki jih ustvarjajo sami, so pogosto nadpovprečne. Na področju znanstvene fantastike to velja za Fundacijo, ki je izjemno zahtevno čtivo za ekranizacijo, in nenazadnje za distopični Silos z že ničkolikokrat prežvečeno idejo. Da bi preživeli uničenje površja, so se ljudje zatekli pod zemljo, kjer čakajo, da bodo razmere spet primerne za življenje. Ker tam živijo že več generacij, ne vemo natančno, kaj se je zgodilo, niti tega, ali je njihov »bunker« edini. Edina, ki ve, da jih je več, po vrnitvi v silos 18 na koncu druge sezone izgubi spomin.

Bistvo serije je postopno razpletanje skrivnosti ob sočasnem reševanju vsakdanjih težav skupnosti tisočerih posameznikov. Da bi sistem deloval, so prebivalci razdeljeni v razrede glede na naloge, ki jih opravljajo. Seveda so v ozadju še ozki interesi posameznikov in vseprisotna umetna inteligenca. Ne bom se kaj dosti zmotil, če rečem, da gledamo resnejši in manj cirkuški Fallout.

V ozadju je ves čas zanimiva dilema. Prebivalci bunkerja skozi okno vidijo uničeno površje, vendar jih veliko verjame, da gre za laž. Redki posamezniki, ki so odšli na prosto, so skozi vizir zaščitne obleke videli zdravo okolje, a so praktično umrli takoj, ko so sneli čelado. Površje je uničeno, vendar nekaj ali nekdo spodbuja teorije, da v resnici ni tako. Edina, ki vsaj približno pozna resnico, je Juliette (Rebecca Ferguson). V prvi sezoni je odšla na prosto in nato našla vhod v drugi bližnji bunker. Ob koncu druge sezone se je vrnila v svojega, kjer je med njeno odsotnostjo prišlo do upora. V prvem delu tretje sezone jo spoznamo v vlogi županje, ki se ne spomni, kaj je počela na površju in nato v silosu 17. Seveda so v ozadju spletke. Toda kakšne?

Zgodba se v tretji sezoni lepo razvija, ne da bi nam avtorji kadar koli razkrili vse. Poskrbeli so, da vedno ostane nekaj nepojasnjenega, s čimer ohranjajo zanimanje in preprečujejo predvidljivost. Vseeno se bo komu v prvih delih zazdelo, da je dogajanje na trenutke dolgočasno. Na srečo takšnih prizorov ni veliko in ne trajajo dolgo. Tokrat so prvič uvedeni preskoki v preteklost, v čas pred katastrofo na Zemlji. Spoznamo vlogo senatorke Thurman, kongresnika Keena in še nekaterih drugih oseb pri dogodkih, ki so pripeljali do sedanjega stanja. Ti prizori ne poživijo le dogajanja, temveč razkrivajo tudi ozadje, ki je za »sedanjost« še kako pomembno.

Prav zgodba iz preteklosti se izkaže za več kot zgolj pojasnjevanje izvora silosov. Politične spletke, preiskovanje skrivnostnih dogodkov in poskusi prikrivanja resnice postopoma dobijo širši pomen, ki sega daleč onkraj usode posameznih likov. V tem delu je serija mestoma celo zanimivejša kot v sedanjosti, kjer se Juliette spopada z izgubo spomina in posledicami upora. Tretja sezona tako ne prinese samo novih odgovorov, temveč poveže dosedanje niti in pripravi teren za sklepno poglavje. Vseeno ostaja občutek, da je del pripovedi namenjen predvsem temu, da nas pripravi na nadaljevanje. Kdor pričakuje razrešitev vseh skrivnosti, bo moral počakati še na četrto sezono.

Silos je ena tistih serij, ki si jih je vredno ogledati. Seveda od začetka, saj le tako dobimo celovit vpogled v zgodbo. Upoštevati je treba, da ima televizijska priredba svoje zakonitosti. Nekateri dogodki iz knjižne trilogije Hugha Howeyja so spremenjeni, drugi bolj poudarjeni, a bistvo po mojem mnenju ostaja nedotaknjeno.

The post Počasi se razkrivajo temačne skrivnosti appeared first on Tehnozvezdje.