Koreografski projekt Maše Koalr je zagledal luč sveta 30. junija pred in v Muzeju premogovništva v Velenju.
Priznam, da se site-specific plesnih predstav običajno lotevam z nekaj zadržka. A Po sledeh delavstva, koreografski projekt Maše Kolar, me je prijetno presenetil in na koncu celo navdušil. 30. junij je bil vroč poletni dan, ko se je že pred Muzejem premogovništva zbrala množica gledalcev, ki smo ob spremljavi godbe na pihala, odšli na prvo lokacijo. Tokrat še zunanjo, pred muzejem, kjer sta zaplesali mati in hči, Nina Mavec Krenker in Zoja Krenker z uvodno plesno miniaturo. Bil je krasen duet v prepoznavnem gibu Plesnega studia N.

Obiskovalce je nato pozdravila Barbara Pokorny, direktorica Festivala Velenje, ki je zaslužna tudi za konstanten plesni program v Velenju in velika podpornica slovenskega plesa. Povabila nas je k ogledu predstave.
Luka Ostrež, Mojca Majcen, Tamas Tuza in Michele Pastorini.Muzej premogovništva v Velenju ni zgolj nenavadna kulisa, ampak prostor, ki s svojo zgodovino, atmosfero in industrijsko dediščino postane enakovreden protagonist predstave. Lokacijo smo zamenjali štirikrat in vsakič me je fasciniralo gibanje akterjev v sestavi: Mojca Majcen (SLO), Luka Ostrež (SLO), Michele Pastorini (ITA) in Tamás Tuza (HUN) ter igralec Luka Bokšan (SLO). Gib plesalcev se prepleta z zgodbami delavstva, fizičnim naporom, kolektivnostjo in spominom. Vsak je na oder prinesel svoj gibalni jezik, izkušnje in umetniški ‘background’, vendar se te različnosti niso razhajale, temveč so se prepletale in dopolnjevale. Prav iz raznolikosti je nastala presenetljivo homogena, organska in prepričljiva odrska celota. Ta občutek skupnosti se izkaže v zadnjem delu, ko ekipa plesalcev in mi z njimi, zapusti Muzej premogovništva in zapleše ponovno na odprtem prostoru pred muzejem. Koreografinji Maši Kolar je uspelo ustvariti več kot le plesno predstavo na posebni lokaciji. Ustvarila je izkušnjo, v kateri prostor, telo in zgodovina dihajo skupaj. Njihov znoj smo na trenutke dobesedno okusili tudi gledalci, saj so se nas skoraj dotikala njihova telesa. In tudi kakšen kos premoga je poletel po zraku v prostoru, kjer je bila rudarska garderoba.

Posebno vrednost projektu daje tudi umestitev v mednarodno platformo Danube Dance Alliance, ki povezuje osem organizacij iz šestih držav. Njegov pomen presega posamezne produkcije: ustvarja prostor za dolgoročno mednarodno sodelovanje, izmenjavo umetniških praks in krepitev sodobnega plesa v Podonavju. Pomembno je tudi, da ples odpira novim občinstvom, ga povezuje z lokalnimi skupnostmi, arhitekturo in kulturno dediščino ter raziskuje možnosti novih tehnologij in virtualne resničnosti.

To je tisto, kar sodobni ples potrebuje: ne le odlične posamezne predstave, ampak tudi povezovanje, vizijo in pogum za nove produkcijske modele. In če sem na začetku prišla z nekaj dvomi, sem odšla navdušena. To pa je že kar dober dosežek! Z menoj je odšel tudi kos premoga, ki ga je prejel vsak obiskovalec ob odhodu. Upam, da predstava najde še kakšno ponovitev na podobni lokaciji saj dvoletni projekt Danube Dance Alliance, ki združuje umetnost, sodobni ples, arhitekturo, kulturni turizem in sodobne tehnologije povezuje osem držav in deset partnerskih organizacij, med njimi tudi Festival Velenje.

Po predstavi Po sledeh delavstva (Worker’s Atlas) v koreografiji Maše Kolar je bila naslednji dan v Galeriji Velenje slovenska premiera VR plesnega filma Plesne krajine (Dancescapes) v režiji Enye Belak. Dogodka sta pomembna za slovenski in mednarodni ples, saj povezujeta ne samo gib ampak nove oblike uprizoritvenih umetnosti. Srečno, ekipa!
(foto: Ksenija Mikor)
1 day ago
40








English (US)