Po poteh Toura. Kako so člani KD Velike Lašče doživeli Francijo in Tadeja Pogačarja

Konec julija se je skupina članov Kolesarskega društva Velike Lašče odpravila v Francijo, kjer so v živo spremljali največjo kolesarsko dirko na svetu, Tour de France, in ob tem navijali za slovenskega šampiona Tadeja Pogačarja. Med večdnevnim potovanjem so s kolesi premagali nekatere najbolj znamenite alpske prelaze, ki že desetletja pišejo zgodovino svetovnega kolesarstva.

Potovanje jim je omogočila donacija ribniškega podjetnika gospoda Levstka, za podporo pa so se mu želeli zahvaliti na prav poseben način. Član društva Andrej Krička je svoja doživetja, občutke in vtise strnil v potopis, ki ga objavljamo v nadaljevanju.

Vsi poznamo zgodbe iz grške mitologije. Radi smo jih prebirali ali pa nam jih je kdo bral. Skoraj vsako je krasil junak, v katerega koži smo si želeli biti in se z njim poistovetiti. Vsaka zgodba pa je nosila tudi nauk, ki ga lahko uporabimo v vsakdanjem življenju.

Savojske Alpe. Od Velikih Lašč so oddaljene 759 kilometrov. Daleč, pa vendar je to najbližje, kjer se Tour de France približa Sloveniji. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi izbrali prav te poti in odšli bodrit slovenskega asa, ki že nekaj let kraljuje na Touru in je pravi ambasador Slovenije, tako kot športnik kot tudi kot človek.

Avtocesta nas pripelje do kraja Sestriere, vhodnih vrat v Savojske Alpe in zadnjega italijanskega kraja pred vstopom v Francijo. V bližini znamenitega smučarskega središča se nahaja prelaz Colle delle Finestre. Ravno pravšnji vzpon, da si ogrejemo noge za naslednje dni. Dvaindvajset kilometrov dolg vzpon nas pripelje na 2.137 metrov nadmorske višine. Da pot ne bi bila preveč enolična, nas osem kilometrov pod vrhom pričaka makadam. Res nismo bili tako hitri kot fantje z Gira in Toura, da bi sami dvigovali prah, so ga pa zato nasproti vozeči avtomobili in motorji.

Iz Sestriera se dobesedno prevalimo v Francijo, v mestece Briançon. To je izhodiščna točka za osvajanje velikanov, ki ga obdajajo.

Naslednji cilj je Col de la Bonette. Prelaz leži na 2.715 metrih nadmorske višine, cesta pa se povzpne še višje, okoli vrha Cime de la Bonette, vse do 2.802 metrov, kar pomeni najvišjo asfaltirano cesto v Franciji.

Če se od tam povzpnete še po pešpoti do razgledne točke, skoraj dosežete višino Triglava. Manjkata le dva metra. Na prelazu stoji tudi Restefondova utrdba, del znamenite Maginotove obrambne linije.

Sledi Col d’Izoard, velikan, ki se dviga na 2.360 metrov. Pravijo, da panorama spominja na lunino površje. Sam na Luni sicer še nisem bil in za kolesarjenje nismo potrebovali astronavtskih skafandrov, je pa res, da pokrajina močno spominja na puščavo. Tudi pesek v očeh poskrbi za pravo vzdušje.

Naslednji na seznamu je Col du Télégraphe. Že ime namiguje na komunikacijo. Na vrhu stoji utrdba, ki je bila nekoč del sistema sporazumevanja med dolinami. Sporočila so prenašali z zastavicami, podobno kot taborniki.

Z 1.566 metrov nadmorske višine se spustimo v dolino in si ogledamo znamenito panoramsko cesto proti vasici Montvernier, ki je del prelaza Col du Chaussy. Cesta, vklesana v skalno steno, človeka pusti brez besed. Med vožnjo se nehote vprašaš, ali gre zgolj za vrhunski inženirski dosežek ali pa je meja človeškega razuma še precej dlje. Kakorkoli že, prizor je osupljiv.

Pot nas nato vodi na Col du Glandon in Col de la Croix de Fer. Lahko bi rekli, dva prelaza v enem. Dve muhi na en mah. A v življenju še nikoli ni bilo tako težko ujeti dveh muh. Po dvajsetih kilometrih vzpenjanja in premaganih 1.474 višinskih metrih osvojimo Glandon, nato pa po še dveh kilometrih panoramske vožnje med zasneženimi vrhovi dosežemo Croix de Fer.

Po spustu v dolino za konec dneva sledi še dvanajst kilometrov vzpona do vrha Télégrapha. Skupaj 120 kilometrov in 3.150 višinskih metrov.

Alpe d’Huez. Meka kolesarstva. Tako kot katoliki romajo v Lurd ali Medžugorje in muslimani v Meko, tako kolesarji sanjajo o vzponu na legendarno smučarsko središče. To je vzpon, na katerem je rekord Marca Pantanija, legendarnega El Pirata, obstal desetletja, dokler ni bil letos končno izboljšan.

Če je bil Pantani turbo svojega časa, je bil Pogi letos pravi reaktivni motor na relaciji Le Bourg-d’Oisans–Alpe d’Huez.

O kulisi in vzdušju, ki ga ustvarijo navijači, je težko govoriti. Kar vidiš in doživiš, je skoraj nemogoče opisati. Po takšni izkušnji nimaš več posebne želje gledati finala svetovnega prvenstva v nogometu ali se rokovati s Cristianom Ronaldom. Ko smo se vrnili domov, se kurja polt še vedno ni polegla. Iskanje pravih besed za opis tega vzdušja te popelje na potovanje brez pravega cilja in brez konca.

Zadnji dan. Češnja na vrhu torte.

Col du Galibier. Prelaz, prek katerega se je v zgodovino zapeljala prva slovenska etapna zmaga na Tour de France s Primožem Rogličem. Prelaz, kjer je Marco Pantani izginil v meglo in nato nadoknadil neverjeten zaostanek. Zloglasen in hkrati veličasten. Dviga se na 2.645 metrov nad morjem.

To je vzpon, ki od človeka zahteva spoštovanje, na vrhu pa ga nagradi z razgledom, ki ga je skoraj nemogoče opisati.

Vsak od teh velikanov nosi svojo zgodbo. Med vožnjo po njihovih serpentinah jo lahko začutiš. Z vsako se lahko tudi poistovetiš. Zgodbe trpljenja, vztrajnosti in na koncu uspeha so zapisane v vsaki serpentini, ki je kot nov list v knjigi.

To je knjiga, ki te med branjem in pripovedovanjem pusti odprtih ust.

Ti velikani stojijo in bodo stali tudi v prihodnje. Čakali bodo nove kolesarje, da jim povedo svoje zgodbe in jim dovolijo postati del njih.

Vedno bodo tam, v vsej svoji mogočnosti. Vedno bodo izzivali tiste, ki jih bodo želeli osvojiti.

Člani Kolesarskega društva Velike Lašče smo izziv sprejeli. V enem tednu smo prekolesarili 520 kilometrov in premagali 13.120 višinskih metrov.

Na to nepozabno dogodivščino smo se lahko podali tudi zaradi podpore gospoda Levstka, za katero se mu iskreno zahvaljujemo.