PERSPEKTIVE: Nolanova Odiseja ni Homerjeva

Živijo, perspektive!

Tokrat sem nestrpno pričakovala svoj prispevek, saj sem že vedela, o čem bom pisala: o Odiseji. Pred mesecem dni je namreč v kinematografe prispela filmska priredba Odiseje, pod katero se je podpisal slavni britansko-ameriški režiser Christopher Nolan. Film si je ogledalo veliko ljudi, v mojem domačem krogu skoraj vsi, tako da verjetno tudi številni bralci. Vsi imajo o njem neko mnenje. Nekateri ga niso mogli prehvaliti, drugi pa prisegajo na klasično pesniško besedilo, ki so ga spoznali v šolskih klopeh.

Tri ure dolg film je želel prikazati zgodbo Odiseja, junaka iz antične Grčije, ki se na splošno v zahodni in evropski kulturi veliko pojavlja kot lik in tudi kot metafora. O filmu je bilo zapisanih in izrečenih več pohval, ampak tudi nekaj polemik in očitkov.

Zgodba izhaja iz domnevno Homerjeve pesnitve Odiseja, ki ima ob boku tudi drugi slavni ep, Iliado. Sama sem navdušenka nad antičnimi miti in zgodbami, ki hkrati toliko povejo in pustijo toliko neizrečenega. Tudi o teh dveh pesnitvah je veliko skrivnostnega, v tradiciji pa veljata za začetek antičnega pesništva, iz katerega se je razvila zahodna evropska literatura.

Nolanova filmska priredba predstavlja režiserjev, ameriški pogled na zgodbo oziroma potovanje Odiseja po zmagi nad Trojo, ki jo v filmu glavni lik doživlja zelo travmatično. Nato potuje s posadko po Sredozemskem morju, pristanejo na raznih otokih, srečajo krvoločna, magična, nasilna bitja itn. Na filmsko platno niso prenesene vse postojanke in nekatere so premišljene v režiserjevi viziji. Torej je film Nolanova interpretacija Odisejevih potovanj, kar pomeni, da je avtor prevzel nekatere elemente iz originala oz. natančneje prevoda, nekatere izpustil, druge aktualiziral.

Fenomen Odiseje, kot so ga označili, pa me je prevzel, še preden sem si film ogledala, saj številni novinarji in spletni portali ugotavljajo, da je sprožil ponovno zanimanje za Homerjev ep. Mnogi so po ogledu filma spet vzeli v roke pesnitev, ki so jo recimo že prebrali v mladosti, ali na novo odkrili to delo. Čeprav lahko priznam, da od filma preiti na Homerja v heksametru ni prav lahko prvo branje ...

Ponovno zanimanje velja tudi za Slovenijo, kjer si je film v prvih dveh tednih predvajanja ogledalo več kot 50.000 gledalcev in se je to preneslo tudi na ep. Slovenski časopis Delo je ugotavljal, da je bil konec julija letošnji ponatis Odiseje med desetimi najbolj prodajanimi in tudi v knjižnicah so zaznali rast izposoje. Žal v slovenskem svetu nimamo novejših celotnih prevodov, ampak samo delna, tako da se še vedno ohranja prevod Antona Sovreta iz šestdesetih let, ki morda deluje zastarelo. Tudi v italijanskih knjigarnah so opazili porast prodaje epa, kot potrjuje društvo italijanskih knjigarnarjev. V angleško govorečem svetu pa se delo ves čas prevaja in so zadnji prevod, ki ga je opravila Emily Wilson leta 2017, prodali v več kot milijon izvodih.

Zanimivo je, da se zahodna civilizacija po več tisoč letih še vedno navdušuje nad zgodbami antične Grčije, kar poleg trenutnega filma dokazujejo tudi razne književne priredbe, nadaljevanja, reinterpretacije že znanih mitov. Tudi Nolan je predstavil zgodbo skozi svoje oči in predvsem izpostavil sporočilo travmatičnosti in nasilja v vojni. Te tematike v filmu sprva nisem pričakovala, saj sem Odiseji pripisovala predvsem potovanje in fantastične elemente, a sem ob gledanju prizora požiga Troje pomislila na naš svet. In me je presunilo, prosto povzeto po Pahorju, da se Evropa (ali svet) ni ničesar naučila.

Nekoč sem že pisala o transformaciji knjižnega besedila v film ali druge umetniške vrste, ki se tako približa širšemu občinstvu. To potrjuje Nolanova priredba, saj je zdaj po njegovi zaslugi Homer znova aktualen. V kinu sem ob sebi videla fanta, ki je, čeprav ni poznal dela, ves navdušen sledil zgodbi in bil nad vsebino očaran. Tudi meni je bil film všeč, čeprav poznam zgodbo. Nekatere vsebinske plati in spremembe so me vseeno zmotile. Uprizoritev je bila na filmskem področju mojstrska, hkrati pa je fascinantna misel, kako je po več tisoč letih odmika zgodba še vedno pritegnila gledalce, tudi take, ki je niso poznali.

Pred filmom pa je vendarle bil Homerjev oziroma antični Odisej.