PERSPEKTIVE: Mladi kot pregovorna fraza

Živijo, perspektive! V tej rubriki se navadno oglašam z novicami o knjigah. Tokrat se bom od tega odmaknila, kar pa ne pomeni, da se v knjižnem svetu nič ne dogaja, ravno nasprotno. Pred kratkim so sporočili, da je letošnja prejemnica Nobelove nagrade za literaturo kanadska pesnica Anne Carson, umetna inteligenca (UI) založništvu ves čas prinaša nove izzive in še bi lahko naštevala.

Osredotočila pa se bom na drugo plat mojega življenja, ki me tudi zelo določa. To je mladost. Kar je skupna lastnost piscev te rubrike, saj je nastala z namenom dati besedo ravno mladim in predstaviti njihove »perspektive«.

»Mladi so naša prihodnost«, »Na mladih svet stoji.« Te in podobne fraze večkrat slišimo v propagandnem in medijskem svetu. V sebi nosijo resnico, saj prihodnost čaka te mlade generacije, ki se bodo razvile in postale odrasle. Sama mladost razumem kot nekaj zelo optimističnega, saj mlad človek v sebi veliko nosi potenciala, ustvarjalnosti v iskanju novih idej, prilagajanja sodobni tehnologiji, družbenim spremembam in tako naprej. Poudarila bi tudi, da sem navdušeno prebrala uvodnik o mladih v Novem glasu in se popolnoma strinjam z Anastazijo Pertot, da starejši večkrat zavirajo mlade generacije. In to se mi zdi vredno poudariti. Morda je imela tudi ona v zadnjem tednu kakšno izkušnjo, da se ji je zdelo primerno mlade še bolj ovrednotiti.

In če izhajam iz že omenjene fraze »Mladi so naša prihodnost«, ugotovim, da generacija Z (v katero spadam tudi sama) ni več »mlada«, ampak že generacija, ki hodi v službo, dela in plačuje davke. Nismo več tisti brezglavi mladostniki, ki skačejo čez vodo, kjer je most. Smo potrošniki, imamo pa tudi nove ideje in zamisli. In tudi v knjižnem svetu imajo avtorji generacije Z že knjižne uspešnice. Za nami pa so še mlajše generacije.

Mlade omenjajo v skoraj vsakem govoru ob proslavah, kulturnih dogodkih, medijskih sporočilih, da je že zbanalizirano. Rekla bi pregovorna fraza. Večina teh govornikov v resnici ne verjame, da so mladi naša prihodnost, in tem mladim, ki jih omenjajo, ne bi pomagali.

Za generacijo Z je značilno, da je zelo glasna na protestih, pri ozaveščanju o podnebnih spremembah, če omenim Greto Thunberg, pa tudi pri humanitarnem delu. Poznam namreč več študentov ali tudi prijateljev, ki se vključujejo v aktivno pomoč drugim. Mislim, da iščemo tudi skupen dialog v našem, zamejskem okolju, saj si želimo in se trudimo sodelovati. Največ prek osebnih stikov, prijateljstev, družabnosti ... In prav tako povezovanje sem spoznala med študentskim življenjem v Ljubljani, kar je bil zame neprecenljiv vir združevanja in ohranjanja svoje, slovenske ter tudi zamejske identitete.

Kaj pa, ko nas stare institucije, društva še vedno silijo v eno in isto. In zakaj nočejo nam mladim stopiti v bran ravno tiste organizacije, ki naj bi bile za nas odgovorne? Ti mladi, uporabljeni v pregovornih frazah, smo tudi del Slovencev v Italiji. Ustvarjamo svoja društva, svoje skupine in razvijamo svoja stališča. Žal pa ogromno mladih tudi odide iz tega prostora, pregovorno zaradi »zaprtosti«. Gredo v tujino po zaposlitev, ljubezen in druge, celovitejše izkušnje. Razumem tiste, ki se odmikajo, saj imajo občutek, da manjšina mladih ne vidi in si ne prizadeva zanje. Spet drugi se umikajo iz domačih društev, a ne verjamem, da zaradi tega, »ker so leni«. V društvih namreč starejši člani, verjetno tudi milenijci, še vedno podcenjujejo mlade in dajejo vsem nalepke: če si krščen že pomeni eno, če si v eni skupini študentov pa drugo. In tako ostaja in bo ostal pogled v našem prostoru zastrt.

Skratka, verjamem, da je mladost vrednota, in del mladih vendar ostaja v teh krajih, tukaj odrašča, saj so mladi navezani na to zemljo in na jezik. Poleg tega so vir novih možnosti, ki jih bodo še razvili. Čeprav so številni še vedno skeptični, imajo mladi ogromno potenciala.

Morda bi jim lahko prisluhnili.