PERSPEKTIVE: Kolo se vrti, potres je tu

Politika ni nogomet in ne bi smela slediti logiki športnih navijačev. Geopolitične dogodke moramo analizirati racionalno in čim bolj odmaknjeno, ne ideološko. Povsem v redu je, da hkrati obsojamo avtoritarni režim Nicolasa Madura in napad Donalda Trumpa na suverenost neodvisne države.

Ameriški napad na Venezuelo je bil v zraku: v zadnjih mesecih so ZDA obkolile venezuelsko obalo z lastno mornarico ter bombardirale naftne tankerje in druga plovila. Ta napad bo spodbudil druge svetovne velesile, da svoje interese in cilje dosegajo tudi z nasiljem - tako Vladimirja Putina v Ukrajini kot Xi Jinpinga v morebitnem poskusu zasedbe otokov v Južnokitajskem morju. Da ne omenjam drugih regionalnih akterjev in njihovih geopolitičnih ambicij. Ta poteza bo dodatno oslabila mednarodne ustanove in mednarodno pravo, ki dejansko ne obstaja in ga mnogi stalno kršijo. Ne verjamem, da bodo Združeni narodi preživeli naslednjo četrtino stoletja.

Tri današnje glavne imperialistične velesile - ZDA, Kitajska in Rusija - poskušajo vzpostaviti nov red, v katerem bodo v imenu vojaške in ekonomske nadvlade definirale vplivne sfere svojih imperijev ter si na ta način razdelile svet. O mednarodnem pravu, demokraciji in suverenosti drugih neodvisnih držav ni ne duha ne sluha. Kot je dejal pokojni papež Frančišek, ne obstajajo dobri in hudobni imperiji. Vsak stremi k lastnim interesom: v najboljšem primeru z diplomacijo, drugače pa z vojsko. Sedanjost nas to znova uči, ker smo pozabili na preteklost, ko so se evropske sile obnašale podobno. Leta 1902 so Združeno kraljestvo, Nemčija in Italija složno izvedli pomorsko blokado Venezuele, da bi jo prisilili k plačilu dolgov. Kolo se vrti. Žalostno pa je, da je tak scenarij skoraj priporočljiv, saj je alternativa neposreden spopad med velesilami. Med diplomacijo za umazan kompromis in vojno za »pravičen mir« osebno izberem prvo. Dobro bi bilo, da bi o tem premislili tudi Ukrajinci.

ZDA se želijo osredotočiti na lastno celino v duhu Monroejeve doktrine iz leta 1823. Zato v tem delu sveta ne sprejemajo več akterjev, ki preveč odpirajo vrata ameriškim strateškim tekmecem. Pričakujem, da se bodo prej ali slej odločili tudi za Grenlandijo - z denarjem ali s silo. Dom je treba zavarovati.

Kitajska se želi dokončno pobrati iz stoletja ponižanj, ki se je začelo s prvo opijsko vojno leta 1839, zato bo še naprej stremela k popolni reunifikaciji. Tajvan bo moral postati del nje. Kako se bodo na to odzvale ZDA (in drugi azijski akterji, začenši z Japonsko), bomo še videli. Sam pa dvomim, da bi bile ZDA danes za vsako ceno pripravljene Tajvanu priskočiti na pomoč in zanj umirati. Morda se bodo s Kitajsko o tem dogovorile diplomatsko, čeprav nas zgodovina uči nasprotno.

O vojni v Ukrajini mislim, da je čas, da se konča - za dobro Ukrajincev in tudi nas Evropejcev. Ukrajina Američanom, Donbas Rusom. Ukrajina se bo po vojni znašla na »varnem« v vplivni sferi ZDA in se tako rešila ruskega vpliva. V zameno bo plačala del ozemlja (in ogromno žrtev, ki bi jih lahko rešila), za katerega je že od prvega dne vojne jasno, da ne bo nikoli več ukrajinsko. Ukrajina naj ne vstopi v Nato, ZDA pa naj ji zagotovijo varnostna jamstva - odgovornost zanje pa zvračajo na Evropejce - v upanju, da bo ta kompromis držal. »Pravični mir«, o katerem vsi govorijo, ne obstaja. Obstajajo le kompromisi, »umazan mir«.

O Evropi pa se že dolgo sprašujem, kako in kaj, a odgovora ne najdem. Smo v vplivni sferi ZDA, ki pa danes gledajo drugam. Bojimo se Rusov, a meni se to zdi predvsem propaganda, da javno mnenje sprejme militarizacijo družbe. Ali res stremimo k spopadu z našimi sosedi Rusi, medtem ko se jim na drugi strani približujejo ravno naši »prijatelji« Američani? Meni se zdi to norost. Bi se morali kot protiutež morda pogajati s Kitajci in razkriti ameriški blef? Še vedno smo bogat trg, iz katerega pa se ni razvila politična unija, ki bi bila potrebna, da smo lahko kos današnjim časom. Je ta sploh mogoča? Kako uskladiti tako različno zgodovino, vizijo, strahove in ambicije posameznih držav? Skrajni čas je, da razmislimo o tem, sicer se bojim, da niti EU ne bo preživela naslednjih desetletij. Potres je tu.