Paraplezalci brez ovir

Ko moč rok, volja in zaupanje razblinjajo ovire, paraplezanje postane več kot šport, postane sporočilo. Odbor inPlaninec Planinske zveze Slovenije je v teh dneh v Celju in Ljubljani združil paraplezalke in paraplezalce iz Slovenije in drugih držav Evrope na prvem mednarodnem revijalnem dogodku na področju paraplezanja v Sloveniji. 

V dveh intenzivnih dneh, 27. februarja v Plezalnem centru Celje in 28. februarja v športni dvorani Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, so se v plezalni steni povezali paraplezalci z zelo različnimi oblikami invalidnosti – gibalnimi, senzornimi, nevrološkimi in kombiniranimi. Prav ta raznolikost je ustvarila prostor, kjer v ospredju niso bile omejitve, temveč človek, njegovo gibanje in njegova pot v steni po oprimkih.

Predstavitev paraplezalcev

V plezalni steni in na okrogli mizi so se predstavili paraplezalci iz različnih držav:

Jule Breuning in Carolin Heberle iz Nemčije, Daniel Wiener  iz Avstrije, Pavitra Vandenhoven iz Belgije, člani slovenske paraplezalne reprezentance Tanja Glušič, Rok Močnik, Gorazd Dolanc,  Matej Arh, poleg njih pa še mladi slovenski paraplezalci Aleksander Kušar Pajtler, Oskar Buh, Neli Hren in še nekaj slovenskih plezalcev (Miha Jazbec, Nataša Privošnik, Ksenija Oblak).

Dogodek je predstavil osebne zgodbe paraplezalcev — slepih in slabovidnih, gibalno oviranih, oseb z okvaro sluha, nevrorazličnih (po poškodbi možganov) ter tistih z dolgotrajnimi boleznimi. Vsaka zgodba je poudarila, kako paraplezanje pomaga premikati meje mogočega, premagovati ovire in krepiti samozavest. Poleg tega je dogodek odprl prostor za dialog o vključevanju invalidov v šport in družbo, izmenjavo dobrih praks ter navdihujoče zgodbe.

Nvdihujoče zgodbe

Tudi zgodba paraplezalke Nataše Privošnik je takšna: »Ko plezam, moje telo in omejitve niso v ospredju. Tam smo samo jaz, stena in občutek, da zmorem več, kot si mislim. Vsak gib je moj izziv in hkrati dokaz, da se lahko premikam naprej. Vsak oprimek je kot majhna zmaga. Plezanje me uči potrpežljivosti, zaupanja v svoje telo in vase. Ni pomembno, kako hitro pridem do vrha, pomembno je, da grem.«

Paraplezalci so imeli priložnost, da se ustavijo, povežejo, pogovorijo in spoznajo drug drugega kajti tam, kjer se srečajo ljudje, ne diagnoze, stečejo iskreni pogovori. Delili so razmisleke o tem, kaj jim plezanje pomeni, kako doživljajo plezalno skupnost, kako pomembna sta vključevanje in medsebojna podpora ter kako veliko vlogo ima občutek pripadnosti.

V steni nisi sam, tudi ko plezaš sam

Slovenski paraplezalki Kseniji Oblak pomeni plezanje uresničitev njenih dolgoletnih sanj in dokaz, da ni nikoli prepozno, da začneš, »Ko sem v steni, se čas ustavi, tam najdem svoj mir. Fokus je izključno na mojih gibih in odzivanju telesa. Vsaka mišica postane del načrta, vsaka misel pa je usmerjena v naslednji oprimek. Občutek, ko premagam težek prehod, mi vliva ponos in hvaležnost.«

»V steni nisi sam, tudi ko plezaš sam,« je bila ena izmed misli, ki se je večkrat ponovila v pogovorih paraplezalke. Pod steno niso stali kot tekmeci, temveč kot skupnost.

Državni prvak Avstrije v paraplezanju Daniel Wiener se predano posveča promociji in širšemu razumevanju paraplezanja kot prostora osebne rasti, preseganja meja in notranjega ravnovesja: »Najbolje se počutim, ko sem popolnoma prisoten v trenutku, kar pa je včasih zelo zahtevno, še posebej v tekmovalnih situacijah ali ko sem pod pritiskom ciljev in pričakovanj. Če pa uspem najti ravnovesje med vsemi vplivi, se počutim popolnoma v toku, lahkotno, skoraj brez napora – kot da vse teče naravno.«

Prostovoljci – tihi steber paraplezanja

Poseben poudarek dogodka je bil namenjen prostovoljcem, brez katerih paraplezanje preprosto ne bi bilo mogoče. Tudi med paraplezalci so prostovoljci. Varovalci, spremljevalci, usmerjevalci, trenerji in pomočniki niso le tehnična podpora – so temelj zaupanja in varnosti, ki paraplezalcem omogoča, da se v steni sprostijo, ujamejo ritem in napredujejo.

»Ko veš, da nekdo stoji za tabo, si upaš več. Zaupanje v varovanje je tisto, kar ti omogoči, da greš čez svoje meje,« so poudarili paraplezalci. Prostovoljstvo se je izkazalo kot vezno tkivo celotnega dogodka – prostovoljci so si ga zamislili, pripravili in izvedli. Povezovali so ljudi, ustvarjali varno in spodbudno okolje ter omogočili, da se je lahko vsak posameznik v polnosti osredotočil na svojo plezalno smer.

Paraplezalci – izjemni posamezniki, izjemne zgodbe

Vsak paraplezalec je v steno prinesel svojo zgodbo. Zgodbe o poškodbah, boleznih, drugačnih telesih, pa tudi zgodbe o vztrajnosti, pogumu in neomajni ljubezni do plezanja: »Paraplezanje ni iskanje bližnjic, ampak iskanje svoje poti med oprimki.«

Za Daniela Wienerja je paraplezanje preprosto druga beseda za plezanje: »Gore in stene ne sodijo, ne postavljajo meja. Preprosto obstajajo. Meje postavljamo ljudje, ko imenujemo, označujemo in ocenjujemo stvari – kar je lahko koristno, a tudi omejujoče. Plezanje je metoda premagovanja izzivov z vsem, kar imamo, s tem, kar lahko ustvarimo, in kako to uresničimo. Na koncu smo vsi ljudje, vsi plezalci z različnimi potenciali, izzivi, močmi in slabostmi, ki želimo rasti, se razvijati in doseči svoje cilje.«

Ta misel je ena izmed tistih, ki je povezala različne izkušnje vseh udeležencev in poudarila, da je plezanje, ne glede na sposobnosti, predvsem pot osebne rasti, zaupanja vase in povezovanja.

V dveh dneh je 14 paraplezalcev s svojo prisotnostjo, plezanjem in energijo pritegnilo več kot 200 obiskovalcev. Obiskovalci niso spremljali le plezalnih virtuozov v steni, temveč so bili priča živemu dialogu med športom in družbo ter vključevanjem, med posameznikom in skupnostjo.

Povezovanje, ki presega šport

Dogodek ni bil zgolj predstavitev športnega plezanja, temveč prostor srečevanja in razumevanja. Paraplezalci so poudarili, da jim največ pomeni prav to, da so videni, slišani in sprejeti takšni kot so.

»Paraplezanje ni prilagojena različica športa, temveč enakovreden prostor, kjer se srečajo pogum, zaupanje in skupnost. Vključevanje bogati vse — tako invalide kot širšo družbo,« poudarjajo v Odboru inPlaninec. »Ko se povežemo, izginejo oznake. Ostane človek.« je bilo eno izmed močnih sporočil dogodka. Plezalna skupnost se je pokazala kot okolje, kjer se invalidnost ne skriva in ne izpostavlja, temveč naravno sobiva z gibanjem, trudom in uspehom.

Močno sporočilo dogodka: skupaj zmoremo

Paraplezanje dokazuje, da so meje pogosto le v naših mislih, ne v telesu. Ko se paraplezalci, prostovoljci, trenerji in obiskovalci povežejo, nastane prostor, kjer je mogoče več, kot si kdo drzne sanjati.

Kako paraplezanje spreminja pogled družbe na invalidnost, je razmišljala Carolin Heberle: »Paraplezanje naredi invalidnost vidno v vsakdanjih dejavnostih, kot je šport, pa tudi v tekmovanjih. Paraplezanje prinaša vidnost, vidnost pa vodi do mnogih stvari. Pokaže, kako normalni smo, kaj lahko dosežemo in s kakšnimi izzivi se soočamo v življenju. Prav tako lahko vodi do navdiha, vključevanja in dostopnosti. Srečujem veliko odprtih ljudi, ki jih to res zanima. Še več, gre za medsebojno podporo, za skupno rast, kot plezalci in kot družba.«

V Celju in Ljubljani

Prvi mednarodni revijalni paraplezalni dogodek je potekal v Plezalnem centru Celje in v Škofijski klasični gimnaziji Ljubljana. Obe prizorišči sta s svojo odprtostjo in podporo omogočili izvedbo dogodka ter prispevali k občutku sprejetosti in dostopnosti. K prijetnemu vzdušju inkluzije in povezovanja so prispevali: ambasadorka inPlanincev Marija Štremfelj, vodja Odbora inPlaninec Jurček Nowakk, direktor Športnega plezanja Klemen Belhar, selektor slovenske paraplezalne reprezentance Marko Guna, selektor športnega plezanja Gorazd Hren, športni plezalci Lucija Tarkuš, Lučka Rakovec, Luka Potočar ter paraplezalka Manca Smrekar. V Celju sta pozdravila prisotne Jernej Gračner in podžupan Samo Seničar. Dogodek je bil dostopen osebam na invalidskih vozičkih, prisoten pa je bil tudi tolmač slovenskega znakovnega jezika.

Alenka Sakelšek je prostovoljka in pri paraplezanju. Varuje, a njena vloga presega tehnično varovanje. O odnosu s plezalci pravi: »Z vsakim plezalcem je drugačen stik: z vsakim vzpostavim drugačen ritem zaupanja, kot, da bi z vsakim govorila svoj jezik. Prav ta občutljivost za posameznika ustvarja varen prostor, v katerem se lahko plezalec osredotoči na sebe.«

Paraplezanje se je v teh dneh znova pokazalo kot nekaj več kot le šport. Stena je postala prostor svobode. Občutek, ki ga opisujejo paraplezalci, je: »Čas se ustavi, misli se umirijo, ostane le telo v gibanju in jasen cilj nad seboj.« Dogodek je razkril, da paraplezanje ni le tekmovanje ali trening, temveč skupnost, sporočilo in dokaz, da zmoremo več, kot si mislimo.

Odbor inPlaninec, Delovna skupina paraplezanje pri PZS

Foto: inPlaninec

1 of 9