Ostajajo besede: poslovila se je Ivanka Mestnik

Tik pred svojim 92. rojstnim dnem se je poslovila Ivanka Mestnik, tiha, a vztrajna ustvarjalka, ki je s pisanjem in delom z mladimi pustila sled, ki presega čas.

Čeprav je večino življenja preživela v Novem mestu, je njeno ustvarjanje vedno znova segalo nazaj – v Suho krajino, v zgodbe ljudi, v drobce vsakdanjega življenja, ki jih je znala ujeti v besedo. Prav iz teh okolij je črpala snov za svoje knjige, v katerih je ohranjala spomin na prostor in njegove ljudi.

Po poklicu učiteljica slovenskega in ruskega jezika je dolga leta delala z mladimi. Njena pot ni bila enosmerna – vodila jo je od poučevanja do dela v dijaškem domu in kasneje do dejavnosti v okviru Zveze prijateljev mladine. Skupna nit pa je ostajala ista: delo z ljudmi, zlasti z mladimi.

Pisati je začela že zgodaj, a njen pravi ustvarjalni razmah je prišel šele po upokojitvi. Takrat je nastal obsežen opus, v katerem se prepletajo zgodovina, osebne zgodbe in vrednote, ki jih je želela predati naprej. Posebej blizu ji je bilo pisanje za otroke in mladino, kjer ni iskala le zgodb, temveč tudi način, kako nagovoriti mladega bralca k razmisleku o svetu okoli sebe.

Njena dela so pogosto govorila o sprejemanju drugačnosti, o odgovornosti do narave in o medsebojnih odnosih. To niso bile velike, glasne teme, temveč tiste, ki ostajajo – tiho, a vztrajno.

Za svoje delo je prejela več priznanj, med drugim tudi Trdinovo nagrado in naziv častne občanke Občine Žužemberk. A morda je njen največji dosežek prav v tem, da je znala ohraniti stik z ljudmi in prostorom, iz katerega je izšla.

Ivanka Mestnik ni bila pisateljica velikih besed, temveč pisateljica občutka. In prav zato njene zgodbe ostajajo – kot tih opomnik, da imajo največjo težo pogosto prav preproste stvari.