Odtisi časa: KSEVT (3.del) – Dragan Živadinov: Tisto, kar se je zgodilo

Povod in vzrok

Arhitektka Patricija Bratuž mi je nedavno po elektronski pošti poslala devet smiselnih in dobronamernih vprašanj o Kulturnem središču Evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) za revijo OUTSIDER – neodvisni medij z distanciranim, poznavalskim in predvsem kritičnim pogledom na prostor ter oblike. To je bil več kot tehten razlog, da na vprašanja odgovorim v rubriki Odtisi časa.

Takoj, ko sem začel oblikovati odgovore, se mi je zataknilo. V grlu! Več kot deset let se izogibam odgovarjanju na vprašanja o nasilno porušeni spominski sobi posvečeni Noordungu v Vitanju, ki smo jo poimenovali Spominsko središče Herman Potočnik Noordung; še toliko manj o izvornem konceptu KSEVT-a, najmanj pa o Noordung centru. Ta tema je zame travma, resna rana — sicer že prekrita s hrasto, a še ne brazgotina. Deset let je preprosto prekratko obdobje za zgodovinsko distanco. Verjetno je triintrideset let tisti minimalni čas, potreben za distanciran pogled na dogodke. Da, nujen je odmik vsaj ene generacije.

Toda odreči se tako smiselni priložnosti, da artikuliram dogajanje v KSEVT-u, bi bilo neodgovorno — najprej do samega sebe. Zato sem se odločil, da poskusim zapisati premislek o konstrukciji, gradnji in objektnosti časa — o tem, kar se je zgodilo, o zgodovini.

Navkljub vsemu naštetemu se moje besedilo začne:

Besedilo

Sem v ekvilibriju. Umirjeno obstajam v svojem središču, navkljub brezobzirnosti in blaznosti sveta – v točki, kjer se prepletata umetniška izkušnja postgravitacijskega eksperimenta in dogodkovnost petdesetletne predstave Noordung:: 1995 – 2045. Obe črti prepleta sta skupaj z desetletnimi intervali ponovitve petdesetletne predstave privedli do nastanka in gradnje KSEVT-a. Obe sta še vedno v nedokončanem procesu zaključnega zaleta proti letu 2045.

Sem v ekvilibriju, utemeljen na izkušnjah, ki sem jih pridobil pri oblikovanju postgravitacijske umetnosti z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, v zadnjih letih pa še z Aljošo Živadinov Zupančičem ter Gregorjem Mescem. Umetnost v petdesetletnem procesu presega gravitacijsko determiniranost igralca – človeka v arhitekturi KSEVT-a, v njegovem mizanscenkem tranzitu v smeri njegovega tehno substituta v smeri gravitacije nič. Postgravitacijska umetnost je procesualno usmerjana v konceptualne kozmistične dimenzije in v jezik AI tehnologije! Postgravitacijska umetniška praksa ni zgolj estetska stilna formacija, temveč je tudi pomemben laboratorij – časa. Laboratorij za analitično razgradnjo časa, njegove dogodkovnosti in končno za vzpostavitev algoritmične rezultante, ki jo imenujemo po pionirju računalniške umetnosti Edvardu Zajcu in njegovi umetnini Spektralni modulator proizvedeni v KSEVT-u leta 2014 ter brutalno porušeni s strani tedanjega vodstva leta 2018. Imenujemo jo »infomatrica KSEVT«.

Naš postgravitacijski preplet skupaj s petdesetletno predstavo Noordung:: 1995 – 2045 je usmerjen v umetniško – znanstveni napor proti militarizaciji in komercijalizaciji vesolja. Zavzema pa se za kulturalizacijo vesolja in kozmifikacijo umetnosti!

Ne tistemu, kar se ni zgodilo

Po več kot desetletju od začetka delovanja in nasilja državnega aparata nad nami, zlasti nad Miho Turšičem, ponovno vstopam v historiografsko podoživljanje primarnih dokumentov o nastajanju in delovanju Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). Ponovno, po več kot štirih desetletjih, odkar sem napisal leta 1983 svoj prvi manifest z naslovom »Zakaj ne morem več zgodovine misliti dialektično«, prepoznavam temeljni problem historiografije nasploh: »nasilja nad zgodovinsko interpretacijo« – in to tam, kjer bi morala biti znanstvena argumentacija osrednja motivacija, kjer bi morala biti zgodovinska metoda središče vsega. Ne pa proizvodnja laži s pozicije kapitalske moči.

Sam sebi razkrivam – tudi s tem besedilom – tisto, kar se je zgodilo, ne pa tistega, kar se ni. Vstopam v območje primarnih virov – dokumentov ter verodostojnih sekundarnih virov (mag. Srečko Fijavž, Blaž Šef) – nasproti sumljivim in dvomljivim spinom. Zato ne želim niti sam s svojimi odgovori na vprašanja Outsiderja prispevati k kakršnemukoli obsojanju. Nisem ne sodnik, ne kritik. Iz primarnih in sekundarnih virov se razkriva naša umetniška heterotopija. Predvsem želim pokazati, da smo imeli v vseh fazah in celo predhodnih fazah konceptualizacije, gradnje ter izvajanja petletne programske projekcije KSEVT-a jasno zavest. Program je večinsko usmerjal Miha Turšič, z enako zavestjo pa ga je podpirala in soproizvajala tudi Dunja Zupančič.

Državno nasilje nad Miho Turšičem, ima imena in priimke

Nacionalno-kapitalistična patologija – kripto in vesoljske ekonomije in njeni zločinci, s katerimi smo se silovito soočili (z ministranti za kleptomanijo in bizarnimi kulturnimi kalkulanti) niso bili zgolj anomalija, temveč simptom širšega procesa, ki je zaznamoval 19. in celotno 20. stoletje ter se grozljivo nadaljuje v 21. stoletje: kapitalizem! Sam izhajam iz anarhizma, panka in anarhokozmizma. Podobno nasilje a na drugi ravni, kot sem ga doživel v KSEVT-u, sem izkusil že v obdobju nacionalno-komunistične nomenklature leta 1987, ko je bila partijska omejenost v večinskem delu tedanje države vzrok za nerazumevanje umetniškega abstrakta (Plakatna afera). Ravno ta omejenost je vodila njihovo ostudno nasilje nad menoj v vojaškem zaporu. Vidna je bila na njihovih obrazih. V primeru KSEVT-a pa je bila vidna v njihovih očeh: pohlep po kapitalizmu. Nekritično okoriščanje kripto prevarantov, ki so kmalu propadli. Poizkusi komercializacije vesolja, ki še danes črpajo javna sredstva brez javnega učinka, ter opravičevanje militarizacije vesolja v imenu kapitala in na račun miroljubnega ukvarjanja z vesoljem.

Zgodovina

Na tem mestu se mi odpre naloga »svetega Avguština – Zgodovinarja« iz petega stoletja. On ni tisti, ki zapisuje dogodke, ampak tisti, ki razkriva vzorce, odkriva matričnost časa in njegove vplive (seveda prek logike Božjega načrta). Zgodovinar, ki me resnično vznemirja, je tisti, ki misli čas sekularno. V njem prepoznavam globinske strukture, sposobne graditi »mirovne stroje« – ne pa »vojne stroje« za krajo surovin in kapitala. Zgodovinska veda ni linearna pripoved (narativ) o vojnah, je ekvilibrij med tem, kar se je zgodilo, in tistim, kar se šele oblikuje; dinamično ravnovesje med primarnimi dokumenti, sekundarnimi viri ter alarmantnim prepoznavanjem lažnih pričevanj. Smiselno je tisto, kar z etiko oblikuje vzorčno ali matrično pripoved. »Sveti Avguštin – Zgodovinar« uporablja religiozno etiko kot orodje za oblikovanje bodočih dogodkov – z odločnostjo in jasnostjo. Ko misli čas prek spominjanja (memoria), ustvarja zgodovinsko pripoved (narativ), ki je etično in religiozno popolnoma razviden navkljub »skrivnem načrtu«.

Tehnologija

Zaradi jasnosti besedila moram vanj paradoksalno vključiti Inštitut za tehnologijo in raziskave MIT v Bostonu, MIT Press in njihovo revijo Leonardo. Ta že od svoje ustanovitve  leta 1968 naprej – sprva pod vodstvom Franka Maline v Parizu – omogoča prostor interakcije med umetnostjo, znanostjo in tehnologijo. Menim, da je zelo podobna interakcija ključna tudi za historiografijo, saj presega disciplinarne meje. Umetnost je sicer že nekaj časa pomemben zgodovinski vir. Vse tri naštete interakcije omogočajo razumevanje zgodovine kot kompleksnega sistema znanja, ki se oblikuje vedno retrospektivno. V njih biva smisel vsega, kar se je zgodilo, ne pa tistega, kar se ni zgodilo, in še manj tistega, kar bi si takrat v preteklosti nekateri želeli, da bi se zgodilo – in to pogosto z zločini nad umetnostjo.

Arhitektura pa je ultimativna umetnost. Je nadgraditeljstvo, ki združuje vizijo in stvarnost. V tem kontekstu z revijo Leonardo postane jasno, da so modernistične institucije, kot so Bauhaus, Black Mountain College in umetniška šola Vitebsk, vzpostavile epistemološke temelje, ki so omogočali razvoj digitalne umetnosti in algoritmičnega mišljenja. Njihovo delo nadaljujejo sodobni centri, kot sta ZKM Center for Art and Media Karlsruhe in Ars Electronica, kjer se umetnost in tehnologija združujeta v nove oblike produkcije in refleksije ter globinskega znanja. To so bila edina upoštevanja vredna izhodišča KSEVT-a. Našteta izhodišča vzpostavljajo stilno napetost med modernizmom, visokim modernizmom, postmodernizmom in današnjim metamodernizmom, ki je primerljiva z zgodovinsko metodo.

Postmodernistična historiografija, zaznamovana z mislimi postmodernističnih filozofov, je razgradila velike naracije in opozorila na »gladke površine vsevednosti« ali še huje, vzpostavila je »gladke površine vseenosti«, ter na poklicno nevtralnost, neopredeljenost – področja, kjer izginja odgovornost za globino, za iskanje resnice. Postmodernizem je sicer razkril težko dopustljivo konstrukcijo zgodovine, a ni izostril etičnega znotraj zgodovinskosti, saj bi to lahko nepovratno vplivalo na interpretacijo. Ni dopustil, da bi vsebina KSEVT-a postala tista, ki bi s svojimi »infomatricami« oblikovala bodočo algoritmičnost. Odgovornost zgodovinarjev je ključna za svet nasploh – tudi takrat, ko se zdi, da se je na resnico pozabilo.

Brez zgodovinskega premisleka ni mogoče razumeti KSEVT-a, še manj prihodnosti Noordung centra. Najprej je leta 2006 nastalo Spominsko središče Hermana Potočnika Noordunga, šele kasneje KSEVT. Obstajajo razvidni dokumenti o tem. Zgodovinarji so graditelji in varuhi arhivov, a arhiv ni zgolj mrtva zbirka podatkov – je aktivna globina in proizvodnja pomena. To besedilo bi bilo nič vredno brez poznavanja primarnih dokumentov KSEVT-a, ki se danes nahajajo v rokopisni zbirki NUK-a pod vodstvom mag. Marjana Ruperta.

Obstaja še eno izhodišče, o katerem pričujoče besedilo ne bo govorilo in ga premišljevalo. O njem ob drugi priložnosti!

Pandemija je pandemonij!

Pandemija COVID-19 je razkrila krhkost naših sistemov, vendar ni povzročila krize – le razgalila jo je. Ni ogenj tisti, ki zgradi gorečo hišo; če že kaj, ogenj razkrije njeno gorljivost. Pandemija je izostrila strukturne napetosti sveta. Ali ni logično, da, ko vemo, da je razvoj ključni gradnik sveta in da se je kapitalizem ponovno vzpostavil v svoji najbolj primitivni obliki, postane ta oblika sveta nevzdržna? V tem kontekstu je še bolj nujno ohraniti intelektualno moč razsvetljenstva in modernizma, še posebej v odnosu do novih in vedno novih tehnologij. Ta dediščina temelji na racionalnosti, kritičnem mišljenju, veri v možnost razvoja in vrednotah, ki jih ogrožajo ideološki in religiozni fundamentalizmi.

Če bi dopustili razgradnjo modernistične tradicije, bi to pomenilo radikalen prelom z našim intelektualnim horizontom. Modernizem ni zgolj zgodovinsko obdobje, temveč metodološki aparat: sistem, znak, model in modul kot osnovne enote mišljenja. Te strukture nam omogočajo orientacijo v kompleksnem svetu in so nujne za razumevanje tako stvarnosti kot umetnosti. So zakladnica modernosti.

Orientacija

V tem smislu je potrebno zagovarjati kozmistični koncept “absolutnega zdaj”. Preteklost in prihodnost obstajata le kot konstrukta znotraj sedanjosti, kot projekciji, ki jih proizvajamo na podlagi arhivov in heterotopij. Bodoči sveti Avguštin – Zgodovinar naj deluje v štiri-dimenzionalnosti: njegovo delo je transformacija arhivskega materiala v smiselne vzorčne in matrične modele, ki naj nam omogočajo orientacijo v času za čas. Proti procesom ideološko kleptomanskega tipa. Zgodovina je postala žrtev kapitalistične ideološke vojne za prevlado določanja pomenov. Zgodovinopisje ima jasno izpisano metodologijo, problem je v tem, da jo revizionistični šarlatani ignorirajo, zato je nuno potrebno izpopolniti, da se jih omeji in do obisti osmeši. Do takrat pa bodo arhivi, dokumenti in muzeji žolta bojišča nesmisla in še huje – zla. Arhiv je globina – in globina je tisto, česar se večinski človek boji. Površinskost informacijskih tokov ustvarja iluzijo znanja, medtem ko resnično razumevanje zahteva potop v kompleksnost zgodovine. Naloga zgodovinark in zgodovinarjev je ta, da na podlagi objektivizirane metodologije iz kompleksnosti izostrijo kredibilno sosledje minulih dogodkov. Zgodovina je monumentalna metodološka globina. Po dvigu na površino zgodovinarji objavijo orientacijo. Brez razumevanja vzorčnosti in matričnosti ni mogoče govoriti o odgovorni historiografiji. Odgovornost zgodovinarjev se začne tam, kjer se zavejo lastne vpletenosti v zgodovinske procese – kjer postanejo ne le opazovalci, temveč tudi akterji zgodovine.

Središče besedila

Na tem mestu umetnost ponovno prevzame osrednjo vlogo. Postgravitacijska umetnost, usmerjena proti letu 2045, ni futurološka projekcija, temveč metoda razmišljanja o preseku časa, ki ne rekonstruira le preteklosti, temveč anticipira prihodnost. Umetnost in zgodovina se tako srečata v skupnem prostoru: prostoru produkcije smisla.

Ko se “vračam iz leta 2045” v pričujoče besedilo, ta gesta ni znanstveno-religiozna fikcija, temveč epistemološki premik. Gre za poskus razumevanja sedanjosti iz perspektive prihodnosti – za obrat, ki omogoča drugačno branje arhivov in drugačno interpretacijo dogodkovnosti. V tem smislu prihodnost ni nekaj, kar šele prihaja, temveč nekaj, kar že deluje v sedanjosti – je potencial!

Zato je potrebno najprej zaščititi in aktivirati arhive, braniti racionalno dediščino modernizma in hkrati preseči omejitve postmodernistične ironične veseenosti in razgradnje. Natančno, kritično in odgovorno opazovati oblikovanje metamodernističnega nihanja podobno kot AI. Oboje pa postaviti v območje ekvlibrija. Zgodovinarji morajo postati arhitekti časa, ne le njegovi zapisovalci. Biti morajo nadgraditelji ozaveščenega časa s pomočjo tehnologije.

Enostavnost je zaključek

Vzročni mehanizmi KSEVT-a in njegovih struktur so se že zdavnaj sprožili. V njih biva umetniško-znanstveni napor proti militarizaciji in komercializaciji vesolja! Za kulturalizacijo vesolja in kozmifikacijo umetnosti. Na nas je, da dogodkovnost razumemo, digitaliziramo, obdelamo in etično usmerjamo v »infomatrice KSEVT-a«. V tem procesu ni nevtralnosti: vsaka interpretacija je že dejanje. Zato naj živi zgodovinska veda – ne kot mrtva disciplina, temveč kot živa umetnost. Ne samo kot zgodovina znanosti temveč tudi zgodovina umetnosti. In to ne več kot sekundarni zgodovinski vir. Temveč kot vir resnice. Zato, če se hoče izpisati zgodovinski presek KSEVT-a, se je nujno potrebno potopiti v prvi snop KSEVT-a v rokopisni zbirki NUK-a!

Dragan Živadinov