Odnos do pokojnih je vse slabši

Morebiti nekoliko grob naslov. Ali pa tudi ne, če pomislim na vse več zapuščenih grobov na slovenskih pokopališčih. Ali pa če pomislim, kako mačehovski odnos ima ljubljanski šerif do pokopa žrtev medvojnih in povojnih pobojev na ljubljanskem pokopališču Žale. Kljub temu da je Državni zbor sprejel novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki državi nalaga pokop teh posmrtnih ostankov prav na Žalah, temu nasprotuje. Prikimavajo pa mu njegovi podporniki in tudi tisti ekstremni levičarji, ki se imajo za empatične, človekoljubne in za borce za enakost vseh. Ko pa gre za »neprave«, za tiste, ki ne delijo njihove ideologije, in beseda nanese na medvojne ter povojne žrtve, vse te prej omenjene lastnosti izgubijo. Postanejo le še ljudje, ki svet in nas Slovence delijo na naše in nenaše. Tako žive kot mrtve.

Uvodoma sem omenil vse več zapuščenih grobov. V zadnjih dneh sem obiskal tri pokopališča. Tudi trboveljsko, ki zagorskega po urejenosti prekaša po vseh merilih. O tem sem že pisal, kako klavrno podobo ima zagorsko mestno pokopališče. Sem pa vesel, da se vendarle nekaj premika. Na bolje. Ne vem, ali je za to zaslužen moj članek, kar sicer dvomim, bolj verjetno gre zasluga novemu vodstvu zagorske komunale in pogrebnega zavoda.

A tokrat ne govorim o urejenosti, temveč o vse več zapuščenih grobovih. To mi daje misliti, da generacije, ki prihajajo za našo in za generacijo naših staršev, nimajo več podobnega odnosa do pokojnih sorodnikov, kot ga imamo še mi. Lahko tudi, da jim tega odnosa nismo znali privzgojiti oziroma prenesti nanje. Da nismo bili dovolj vztrajni.

Zato ne čudi, da vse več ostarelih, ki čutijo, da se bodo kmalu poslovili od življenja, svojim otrokom predlaga, naj njihov pepel raztrosijo. Naj jih ne pokopljejo v grob. »Saj tako ne bo nikogar, ki bi mi prižgal svečko ali zasadil rože,« pravijo. V pogovorih z nekaterimi so mi pojasnili, da se jim zdi, da se je odnos mladih do umrlih močno spremenil. Tudi sam opažam podobno. Le redko še vidim mlade, ki bi obiskovali grobove svojih prednikov.

Ko sem pred nekaj leti v trboveljskem Delavskem domu gostil zgodovinarja Jožeta Dežmana, sva nekaj minut namenila tudi tej temi – odnosu do umrlih. O tistih, pobitih med vojno in po njej, se ni smelo govoriti. Ni se smelo vedeti, kje so zakopani ali kam so bili odvrženi. Zato ne čudi, da so imeli marsikje – tudi v Trbovljah – ob opustitvi starega pokopališča in njegovi preureditvi v mestni park precej mačehovski odnos do svojih prednikov. Le redki so se namreč odločili za prekop posmrtnih ostankov na novo pokopališče. Tudi to kaže na mačehovski odnos do pokojnih prednikov.

Zato me res ne čudi, da je iz leta v leto več opuščenih grobov. Ne zato, ker svojcev ne bi bilo več – torej tistih, ki bi lahko skrbeli za urejen grob, poravnali letno najemnino, prižgali svečko ali prinesli šopek –, temveč zato, ker tudi v naši družbi, toliko let po demokratizaciji, še vedno ne najdemo primernega pietetenega odnosa do tistih, ki so bili izvensodno pobiti med vojno in po njej.

Lahko pa, da se motim. Morda ima današnja poosamosvojitvena generacija le drugačen odnos do mrtvih in ga izraža na manj tradicionalen način, kot smo ga izražali mi ali naši starši, pa tega sam ne vidim oziroma še nisem opazil.

The post Odnos do pokojnih je vse slabši appeared first on Slovenec.