Od aktivizma do realizma: slovenski zunanjepolitični fokus skozi prizmo Blejskega strateškega foruma

Državljani in državljanke, kot tudi mednarodna javnost, so na Blejskem strateškem forumu (BSF) dobili jasen vtis novih zunanjepolitičnih usmeritev Slovenije. Pod črto, kot bi dejal predsednik vlade Janša – “vrača se zdrava pamet” in tokrat prihaja z vzhoda. Slovenija se umika od brezplodnega aktivizma in svoje zunanjepolitično sidrišče išče v uveljavljanju nacionalnih, regionalnih in evropskih interesov. Pa tudi v popravljanju preteklih napak.

Letošnji Blejski strateški forum je naznanil novo slovensko zunanjo politiko. Že sam naslov “Moč soustvarjanja prihodnosti” je bil pomenljiv. Če parafraziramo: prihodnost je treba ustvariti in tisti, ki bo prihodnost ustvarjal, bo moral biti močan. Iz tega pa po naravi stvari sledi vprašanje – je lahko Evropa ena izmed sokreatork prihodnosti oz. nastajajočega sveta? Sporočilo foruma je jasno: seveda, a le če bo dovolj močna.

Za preboj Evrope, kot je povedal Janša, je bila v preteklosti ključna politična pluralnost. “Moč Evrope nikoli ni bila v enotnosti. Bila je v njeni sposobnosti, da svojo raznolikost preoblikuje v ustvarjalnost in nazadnje v moč,” je povedal predsednik vlade Janez Janša. Poudarek je jasen. Pot do geopolitične relevantnosti Evrope ne vodi skozi neskončno poglabljanje pristojnosti EU, pač pa skozi koordiniran, a samostojen razvoj članic Evropske unije. Pot do soustvarjanja prihodnosti pa vodi skozi reševanje štirih ključnih izzivov: varnosti, odpornosti, demografije in verodostojnosti.

Ta poudarek se je odražal na seznamu povabljenih. Na dogodku ni bila prisotna predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen niti visoka predstavnica EU za zunanjo politiko Kaja Kallas. Pojavila se je evropska komisarka za širitev Marta Kos, s katero se predsednik vlade Janša in zunanji minister Tone Kajzer nista sestala.

Kako se izviti iz primeža geopolitičnih odvisnosti, kako zgraditi moč skozi raznolikost, o tem so govorila različna omizja. Ta so postregla z bogatim naborom tem. Od geopolitičnih sprememb in položaja/potenciala Evrope, transatlantskega odnosa, krhanja na pravilih utemeljenega mednarodnega reda, energetske varnosti, prihodnosti kolektivne obrambe, zmanjševanja geoekonomskih in varnostnih odvisnosti, prihodnjih gospodarskih partnerstev in novih tehnologij.

Zunanji minister Tone Kajzer (Foto: BOBO)

Od aktivizma do realizma

Z letošnjo menjavo oblasti se je zamenjala tudi zunanja politika. Od izrazito aktivistične zunanje politike, vrednostnega signaliziranja, simboličnih gest vlade Roberta Goloba do realistične politike, tihe diplomacije in nacionalnih, regionalnih in evropskih interesov. Če želite, tudi od globalizma do suverenizma.

Tako je o premiku k realizmu v zunanji politiki govoril zunanji minister Kajzer: “Svet moramo obravnavati takšen, kot je, in ne takšen, kot bi si želeli, da bi bil. Hkrati pa nas naše vrednote zavezujejo, da gradimo svet, v katerem želimo živeti. Prihodnosti ne smemo zgolj pričakovati, temveč jo moramo aktivno oblikovati.”

O zaustavitvi zunanjepolitičnega aktivizma priča tudi seznam omizij. Letos, denimo, konflikt v Izraelu ni bil ena izmed ključnih tem foruma, za razliko od lanskega. V osredju so bile države in njihovo ravnanje v spreminjajočem se svetu. Ta svet pa po presoji trenutne oblasti potrebuje močno Srednjo Evropo in zdravo pamet. Ta pa, vsaj tokrat, prihaja z vzhoda.

Tako se sliši premierjeva diagnoza: “V zadnjih 20 letih smo postali preveč odvisni od poceni ruskih energentov, poceni izdelkov iz Kitajske in ameriškega varnostnega ščita, zdaj pa lovimo zaostanek. Zato se vrača zdrava pamet, in ponavljam, vir te zdrave pameti v današnjem času – opravičujem se prijateljem iz zahodnega dela Evrope, a zdrava pamet danes prihaja iz vzhodnega dela Evrope.”

Ž. K.