Očitno bo potreben nov zakon o RTV Slovenija

Potem ko so ustavni sodniki dali zeleno luč sedanjemu zakonu o RTV, se postavlja vprašanje, kaj zdaj storiti. Kot je znano, je koalicija skupaj s stranko Resni.ca predlagala tri posvetovalne referendume, od katerih bi se eden nanašal na RTV-prispevek.

Rezultat referenduma sicer ni pravno zavezujoč, bi pa pokazal, kakšno je razpoloženje javnosti glede javnega zavoda RTV Slovenija v sedanjem obsegu.

Kako so »zaščitili« RTVS

Seveda pri tem ne gre samo za RTV-prispevek, pač pa za celotno delovanje RTV Slovenija. Očitno je namreč, da bodo potrebne resne zakonodajne spremembe na tem področju. Nekateri naivno menijo, da je z odločitvijo ustavnih sodnikov o sedanjem zakonu koaliciji odprta pot za zamenjavo članov sveta RTV Slovenija. Vendar to ne drži, saj je zakon znova vrnil stanje v čas pred letom 2005, ko je obstajal svet RTVS, sestavljen po delegatskem sistemu – torej na način, da vnaprej izbrane organizacije vanj delegirajo svoje člane. Na ta način je denimo Janez Kocijančič v tistih časih uradno zastopal Olimpijski komite Slovenije. Šele resna sprememba zakona leta 2005, v času prve Janševe vlade, je to spremenila tako, da je bil uveden programski svet RTVS, kamor je Državni zbor RS imenoval člane na predlog volivk in volivcev. Sedanja ureditev je kakor »depolitizirala« javni zavod, dejansko pa je samo zaščitila stare privilegirane položaje in preprečila morebitne posege v samo strukturo ob morebitni zamenjavi vlade.

Ustavni sodniki so leta 1994 menili tako …

Marsikdo se bo ob tem spomnil dogajanja sredi 90. let, ko je po spremembi zakona o RTVS nova sestava sveta zavoda zavrnila potrditev mandata generalnemu direktorju RTVS Žarku Petanu, kar pomeni, da ga je – seveda iz političnih razlogov – kratkomalo odstavila. Nakar je ustavno sodišče razveljavilo tisti del zakona, ki se nanaša prav na potrditev mandata generalnega direktorja, češ da zakonska ureditev ni zagotavljala minimalnih procesnih pravic in je omogočala arbitrarno odločanje. Petanu je bil tako mandat vrnjen, RTVS pa je vodil dve leti in pol, vse do leta 1996. Takrat so ustavni sodniki branili interes pluralnosti pred samovoljo politike – danes je drugače.

Zdaj se postavlja vprašanje, ali bo ob morebitnem posvetovalnem referendumu sledil sprejem novele zakona o RTVS. Seveda obstaja možnost, da bi novelo izpodbijali – poleg opozicije – tudi levičarski nevladniki in sindikati ob asistenci predsednice republike, ki je že večkrat povedala, da nasprotuje odpravi RTV-prispevka.

Kaj pa arhivsko gradivo?

Ob tem velja spomniti tudi na dejstvo, da velik del arhivskega videogradiva iz časa osamosvojitve Slovenije ni več na razpolago javnosti, čeprav je bilo nekoč to drugače. RTVS se ob tem sklicuje na menda pregrešno drage avtorske pravice tujih medijskih družb, katerih posnetki so vključeni na primer v informativne oddaje iz tistega časa. A po naših podatkih gre za zanemarljivo vsoto v primerjavi s tem, kar RTVS plačuje za prenose velikih športnih dogodkov. Vseeno pa sprememb v smer dostopnosti tega gradiva ne gre pričakovati glede na aktualne likvidnostne težave RTVS, kjer »depolitizacija« očitno prinaša visoko ceno. Kot je nedavno opozoril premier Janez Janša, Institut Jožef Stefan s številnimi vrhunskimi znanstveniki letno porabi polovico zneska, ki gre na račun javnega zavoda RTVS. Kar pomeni, da denar tam očitno odteka v prazno.

Gašper Blažič, Demokracija