Obrazi našega kraja: Tadej Durič, gastroenterolog, pri katerem je humor del preiskave

Večina ljudi si gastroenterologa predstavlja kot resnega zdravnika. Pa tudi, da pregled poteka v tihi ambulanti, pri tem pa so prepričani, da gre za precej neprijetno preiskavo. Dr. Tadej Durič, dr. med., specialist gastroenterologije, med drugim tudi strokovni direktor Medical centra Rogaška, ta stereotip podre v prvih nekaj sekundah. Njegovo orožje nista le znanje in natančnost, ampak tudi humor, zaradi katerega pacienti iz ordinacije pogosto odidejo z mislijo: »To pa sploh ni bilo tako grozno.«

Če bi vam nekdo pri 15 letih povedal, da boste večino kariere preživeli ob gledanju želodcev in črevesja, bi mu verjeli?

Haha, vsekakor ne. Verjetno bi se previdno obrnil čez ramo in preveril, ali gre mogoče za skrito kamero. Na začetku moje medicinske poti gastroenterologija definitivno ni bila na radarju.

Kdaj ste vedeli, da bo medicina vaša pot? Je bila to otroška želja ali je prišlo spontano?

Odkrito povedano, kot otrok sem sanjal o svoji sanjski službi in ta je bila: MacGywer. Človek je iz ‘čigumija’ naredil bombo, imel je super kul švicarski nož, stalno je bila nekakšna akcija in dogajanje. Saj sem razumel, da je vse skupaj fikcija, vendar mi je burila domišljijo ravno ta raznolikost. Pri 18 letih je počasi prišel tisti trenutek, ko je bilo treba izpolniti vpisni list na fakulteto in … problem. Kaj napisati? Vedel sem, da želim delati z ljudmi, bil sem tehnično spreten, dobro so mi šli jeziki. Ampak odgovora nisem imel.

V tem duhu najstniške negotovosti sem eno popoldne, namesto da bi delal kaj pametnega, gledal televizijo in ravno takrat se je na Kanalu A vrtela urgenca z Georgom Cloonyem in Goranom Višnjićem. Špricala je kri, oživljali so bolnike, akcija, napetost, kompleksne stvari … In sem si rekel: ‘Hm to bi pa jaz lahko počel.’ Razgibano, služba bo, stalno nek razvoj, sicer sem vedel, da bo treba sedeti s knjigami, ampak to mi ni predstavljalo ovire. Na prvo mesto vpisnega lista sem vpisal program splošne medicine Univerze v Mariboru in s 1. 10. 2006 postal študent prvega letnika tretje generacije. Tako se je začela moja medicinska odisejada, ki traja še danes.

FOTO: Osebni arhiv

Zakaj ravno gastroenterologija?

Po pravici povedano sem v 4. letniku fakultete pričel razgovore in se dogovoril za pozicijo družinskega zdravnika v Izoli. Nekako sem imel predstavo, da bi to lahko bilo za mene. Sam verjamem, da se vse stvari v življenju zgodijo z razlogom in tudi v mojem so se. V 6. letniku sem opravljal klinične vaje iz interne medicine na gastroenterološkem oddelku v UKC Maribor. Odlično sem se ujel z ekipo, delo je bilo dinamično, sestavljeno iz oddelčnih zadolžitev, endoskopskih posegov, ambulantnih pregledov, urgentnih posegov. Vsekakor v tem času še nisem razmišljal, da bi zasledoval to pot. Sočasno sem opravljal tudi vaje iz družinske medicine, kjer pa sem po nasvetu mentorja in tudi razmer, ki so bile navzoče v ambulanti družinskega zdravnika, sprevidel, da specializacija družinske medicine mogoče ni najbolj pisana na mojo kožo.

Potrkal sem na vrata takratnega predstojnika gastroenterološkega oddelka in ga povprašal o moji morebitni prihodnosti na njegovem oddelku. Na moje začudenje sem bil sprejet z odprtimi rokami, predstojnik se je potrudil na vse možne načine in sprožil postopek na zdravniški zbornici, da se je razpisalo mesto za specializacijo gastroenterologije v UKC Maribor. Spomnim se, da takrat niso bili rožnati časi. Zaradi ZUJF-a sem bil pol leta brezposeln, premlad za socialno podporo. Obstajala je možnost, da ne bom dobil specializacije. Družinski podmladek na poti. Spomnim se negativnih občutkov in razočaranja. Koliko dela in truda sem vložil, da sem v rednem roku in med prvimi končal fakulteto, nato me pa lastna država zaradi političnih iger ni “smela” zaposliti. Spogledoval sem se tudi že s tujino, vendar se je situacija le obrnila v pozitivno smer in s 1. 8. 2013 sem pričel specializacijo iz gastroenterolgije.

1280 evrov je bila moja prva specializantska plača in zdelo se mi je, da se mi je prikazalo nekakšno božanstvo. Imel sam svoj denar za hrano, položnice, voziček, uspeli smo zadihati in življenje je šlo naprej.  Med specializacijo sem ugotovil, da mi od rok gredo izredno dobro endoskopski posegi. In usmeril sem se v interventno gastroenterologijo in minimalno invazivne posege. Na tem mestu se izjemno zahvaljujem mentorju dr. Davorinu Dajčmanu, ki mi je odprl vrata endoskopirnice in mi omogočil, da sem pridobil nova znanja, prakso in navezal stike s tujino. Posledično sem se v letu 2018 dogovoril za izpopolnjevanje na področju napredne endoskopije v Pragi, kjer sem kasneje tudi vpisal podiplomski študij in ravno letos zaključujem z doktoratom. Leta 2019 sem uspešno opravil specialistični izpit na KOGE v Ljubljani in nadaljeval svojo specialistično pot pri različnih delodajalcih, tako domačih kot tujih. Ustanovil sem prvi slovenski endoskopski Youtube kanal, ki pa je bil bolj namenjen strokovni javnosti kot pa splošni populaciji. Trenutno sem zaposlen kot specialist gastroenterologije v centru Sanus Statera in v Medical centru Rogaška, kjer opravljam tudi vlogo strokovnega direktorja. To je nekako na kratko moja dosedanja strokovna pot, za katero pa mislim, da še ni končana.

FOTO: Osebni arhiv

Med pacienti kroži glas, da imate precej drugačen pristop – veliko humorja in sproščenosti. Koliko pomeni, da se pacient pred preiskavo sprosti?

Za gastoenterologa endoskopista je največji sovražnik strah bolnika pred preiskavo. Strah povzroči stanje napetosti, krvni tlak se dvigne, mišice so napete, senzorika je ojačana, prav tako tudi percepcija bolečine. Ugotovil sem, da je za uspešno preiskavo potrebno bolnikovo sodelovanje, to pa je mogoče, če je bolnik sproščen.  Ko oseba stopi v ambulantni prostor, imam približno 10 do 15 sekund, da ga preberem, analiziram mimiko, ton glasu in ocenim njegovo stanje. Humor in pristen nasmeh sta v mojih očeh najbolj močni orodji, s katerimi razpolagam. Na ta način se lahko ljudem približam, ljudje se počutijo sprejete, uslišane in varne. Vsakemu razložim osnovni potek preiskave, vendar ljudje večinoma tega ne slišijo. Vsi se fokusirajo na velik črn kabel, ki bo vstopil v njih. Na tem mestu moram poudariti, da je endoskopija skupinski šport ter da sta prisotnost in sodelovanje dobre medicinske sestre/’brata’ ključnega pomena. Pozitivna naravnanost celotne ekipe razblini strah, s pogovorom preusmerimo pozornost, pogovarjamo se o službah, otrocih, kaj pacienti delajo itd. V tem času, ko kaj povedo o sebi, ponavadi opravim večji del preiskave in se ljudje niti ne zavedajo, da je polovica pregleda mimo. Povedano velja za pregled spodnjih prebavil (kolonoskopija), saj jim pri pregledu zgornje prebavne poti (gastroskopija) začasno odvzamem možnost govora. Vsekakor ostajajo vedno določeni, ki želijo govoriti tudi s ‘šlauhom’ v ustih, ampak jih prijazno opomnimo, da se s polnimi usti ne govori in da nam bodo vse lahko zaupali takoj po posegu.

Kateri stavek pacienti najpogosteje izrečejo, ko pridejo na kolonoskopijo?

“Joj doktor mene je tak strah!” Jaz pa odgovorim: “Vidim, ker ko vas gledam, je še mene strah postalo. Ampak nič skrbet’, vidite, tam imamo odprto okno in pri nas umre vsak drugi in jih kar skozi okno ven mečemo. Danes je vaš srečen dan, ravno pred vami je eden umrl, tako da ste vi na varnem.”

Ne morete si predstavljati, koliko začudenih pogledov, nasmehov, zamahov z roko sem že doživel. Nato jim povem, da bo tako ‘fajn’, da bodo hoteli priti še enkrat!

“Doktor iz vaših ust v božja ušesa!”

In kateri stavek slišite, ko odhajajo?

“Tega pa nisem pričakoval, to je pa nekaj čisto drugega, od tega, kar sem bral na forumih, sploh ne vem, zakaj sem se toliko bal!”

“A vam nisem rekel da boste prišli še enkrat?”

Pristna zahvala in nasmeh, ki sledita, sta eden izmed najlepših delov tega poklica in tudi meni polepšata dan, ko vidim, da je bilo delo opravljeno dobro in so ljudje zadovoljni.

Kaj je največji mit o gastroskopiji in kolonoskopiji, ki bi ga radi enkrat za vselej razbili?

Forumi lažejo, dr. Google ni dejansko zdravnik, dostopni so postopki analgosedacije ali globoke sedacije med preiskavami, ne poslušati sosede, izkušnja vsakega posameznika je unikatna.

Ste že kdaj med pregledom doživeli kakšno zabavno situacijo, ki jo lahko delite?

Endoskopirnica je kot spovednica v cerkvi. Ljudje spregovorijo o marsičem, zgodbe so si zelo različne, večinoma pa debata poteka o dreku. V podrobnosti se ne bi spuščal, lahko pa povem, da se mi je že velikokrat zgodilo, da smo zaradi vsesplošnega smeha začasno zaustavili preiskavo in se res iz srca in do solz nasmejali vsi: bolniki in osebje.

V Mariboru izvajate tudi eno najsodobnejših metod zmanjšanja želodca brez klasične operacije. Kako pravzaprav poteka ta poseg in komu je namenjen?

Bom povedal čisto pošteno: v centru Sanus Statera ponujamo možnost endoskopskega posega, ki fizično zmanjša želodec. V svetu je to že utečena praksa, v Sloveniji pa je to noviteta. Trenutno smo v fazi oglaševanja in nabora bolnikov, saj je poseg na žalost trenutno dostopen samo samoplačniško. Namenjen je vsem, ki so starejši od 18 let, imajo indeks telesne mase več kot 30 in z neinvazivnimi metodami niso uspeli zmanjšati telesne teže. Poseg se opravi v splošni anesteziji, takrat se s pomočjo gastroskopa in posebnega inštrumentarija endoskopsko prešije želodec. Posledično se zmanjša njegova prostorninska kapaciteta, kar doprinese k zmanjšani količini vnosa hrane.

Ali je poseg “čudežna rešitev” ali je uspeh še vedno odvisen predvsem od spremembe življenjskega sloga?

Endoskopska rokavna gastroplastika je minimalno invazivna metoda, ki jo lahko opredelimo kot odlično alternativo klasični bariatrični operaciji. Anatomija človeka ostane enaka, ni operativnih ran, stopnja zapletov je manj kot en odstotek. Da zagotovimo uspeh posega, je potrebna sprememba življenjskega sloga in upoštevanje navodil dietetika in zdravnika. Če se bolnik kljub posegu še vedno trudi, da na vsak način vnese isto količino kalorij kot pred posegom, potem uspeha žal ni.

Kakšen človek je Tadej Durič, ko sleče belo haljo?

Uf, to pa je zelo odvisno koga vprašate. Kot zanimivost želim povedati, da nerad nosim bele halje. Bolj so mi pri srcu barve in sproščen videz kot pa klasična zdravniška etiketa in stetoskop okoli vratu. Sam bi se opisal kot preprostega in zelo raznolikega. Upam si trditi, da me v življenju veseli mnogo stvari in mi to daje širino in možnosti, da se lahko ukvarjam s stvarmi, ki me izpolnjujejo in osrečujejo. Rad uživam dan, rad se nasmejim in rad sem med ljudmi, ki jih imam rad.

Kako najraje preživljate prosti čas?

Dandanes je prosti čas nekakšna utopija, saj ga praktično ni. No, to ni povsem čisto res, prosti čas je nujno potreben in svoje aktivnosti in življenje organiziram tako, da prosti čas uvrstim na urnik in ga izkoristim. V mojem urniku tako najdete okvirčke, v katerih piše: tenis, jadranje, vaje z bendom, rojstni dnevi …

FOTO: Osebni arhiv

Imate kakšen hobi, za katerega bi bili bralci presenečeni?

Hobijev sem imel vedno več, v zadnjem času sta mi ostala dva, saj je koordinacija vseh aktivnostih, ki se me tičejo, na čase kar kompleksna. Zelo rad igram tenis in električno kitaro v skupini Akumulatorji. Z glasbo se ukvarjam že od osnovne šole, sem samouk električne kitare. Igral sem v različnih skupinah, imel priložnost nastopiti tudi na večjih odrih in s kakšno znano osebo, ampak to je bilo bolj aktivno v študentskih letih, sedaj se z glasbo ukvarjam izključno iz veselja, sprostitve in druženja s prijatelji.

The post Obrazi našega kraja: Tadej Durič, gastroenterolog, pri katerem je humor del preiskave appeared first on Lokalec.si.