Obrazi našega kraja: Pogrebnik Sandi: »Pri tem delu moraš biti do neke mere tudi psiholog«

Smrt je del življenja, o katerem neradi govorimo. Še redkeje razmišljamo o ljudeh, ki se z njo srečujejo vsak dan in so ob svojcih prav v trenutkih, ko je najtežje najti prave besede. Eden izmed njih je Sandi Cvetko iz Pogrebnega podjetja Maribor, ki je svojo poklicno pot v pogrebništvu začel že kot študent.

Kako ste sploh prišli v pogrebništvo – je bila to zavestna odločitev ali vas je življenje pripeljalo do tega poklica?

Bila je zavestna odločitev. V pogrebništvu sem začel delati že kot študent, zato sem ob zaposlitvi delo že poznal in približno vedel, kaj me čaka. Najprej sem bil član pogrebnega moštva, pozneje sem se kot spremljevalec voznika pridružil ekipi, ki poskrbi za prevoz pokojnika s kraja smrti. Danes to delo opravljam tudi sam kot voznik.

Se spomnite svojega prvega delovnega dne oziroma prvega pogreba, pri katerem ste sodelovali?

Spomnim se predvsem občutka odgovornosti in želje, da vse opravim tako, kot je treba. Pri tem delu hitro ugotoviš, da je zaupanje svojcev velika odgovornost.

Kako je videti vaš delovni dan, kaj vse se dogaja v ozadju, česar ljudje ne vidimo?

Ljudje običajno vidijo predvsem pogrebno slovesnost, naše delo pa se začne veliko prej in se s pogrebom še ne konča. Zajema vse od prevoza pokojnika s kraja smrti, priprave na pokop ali upepelitev, priprave grobnega mesta in izvedbe slovesnosti do storitev po pogrebu.

Moj delovni dan je odvisen od nalog, ki jih opravljam, pa tudi od nepredvidenih dogodkov. Pri prevzemih pokojnikov se srečujemo z zelo različnimi okoliščinami, zato moramo biti prilagodljivi, predvsem pa zbrani.

Kako pristopiti k človeku, ki je v enem najtežjih trenutkov svojega življenja?

Predvsem z izkušnjami, poslušanjem in opazovanjem. Pri tem delu moraš biti do neke mere tudi psiholog. Najprej poskušam začutiti, v kakšnem stanju so svojci.

Nekdo potrebuje več pojasnil, drugi predvsem nekaj časa zase in miru. Pomembno je, da človeka ne prehitevamo in da mu informacije podamo jasno in umirjeno. V takšnem trenutku morajo svojci začutiti, da lahko računajo na nas.

FOTO: JHMB

Kaj vam pomaga ohraniti mirnost, ko so čustva svojcev zelo močna?

Z leti pridobiš izkušnje, ki ti pomagajo ostati miren in zbran tudi v zelo težkih okoliščinah. Zavedam se, da svojci v tistem trenutku potrebujejo nekoga, ki jih bo umirjeno vodil skozi postopek. Zato skušam svojo pozornost usmeriti predvsem v to, kaj potrebujejo in kako jim lahko pomagam.

Vam je kakšna zgodba oziroma slovo skozi leta ostalo še posebej v spominu?

V spominu mi ostajajo predvsem slovesa s posebnim protokolom, kot so državniški pogrebi in pogrebi z najvišjimi vojaškimi častmi. Posebna so tudi slovesa od gasilcev, lovcev, motoristov ali pilotov, ko jih njihovi kolegi pospremijo na njim značilen način – z motorji, preleti letal ali drugimi običaji.

Se človek pri takšnem delu sčasoma navadi na smrt ali je vsako slovo drugačno?

Izkušnje ti pomagajo pri delu, ne odvzamejo pa občutljivosti za izgubo, ki jo doživljajo svojci. Za nas je to poklic, za družino pa zelo oseben in boleč trenutek. Tega se moramo vedno zavedati.

Vsako slovo je drugačno, tako kot so drugačni ljudje, njihove vezi in običaji.

Ali težke zgodbe kdaj odnesete s seboj domov? Kako potegnete mejo med službo in zasebnim življenjem?

Nekateri primeri ostanejo s tabo tudi po koncu delovnega dne. Te meje ni vedno mogoče potegniti takoj, zato je pomembno, da imaš v zasebnem življenju dejavnosti, ki ti pomagajo razbremeniti misli.

Sam se veliko ukvarjam s športom, rad potujem in raziskujem nove kraje. To mi pomaga ohranjati ravnovesje. Pri takšnem delu moraš znati poskrbeti tudi zase, da lahko ostaneš zbran in na voljo ljudem, ki potrebujejo tvojo pomoč.

So želje svojcev danes drugačne kot nekoč – si ljudje želijo bolj osebnih, drugačnih slovesov?

Opažamo predvsem, da se svojci pogosteje odločajo za slovo v ožjem krogu. To je postalo še izrazitejše v času epidemije, ko so bile pogrebne slovesnosti zaradi omejitev bistveno bolj intimne.

FOTO: JHMB

Kaj si ljudje najpogosteje napačno predstavljajo o poklicu pogrebnika?

Skozi leta se je poklic pogrebnika precej spremenil. Sam pogrebništvo razumem kot častno in odgovorno delo. Naša naloga je, da spoštljivo poskrbimo za pokojnika in hkrati pomagamo svojcem v trenutku, ko nas najbolj potrebujejo.

Kako se ljudje odzovejo, ko jim poveste, da ste pogrebnik? Dobivate kdaj nenavadna vprašanja ali odzive?

Sam imam večinoma zelo pozitivne izkušnje. Ljudje pogosto povedo, da bi takšno delo sami težko opravljali, hkrati pa jih zelo zanima, kako poteka.

Vas je ta poklic spremenil tudi osebno – kako gledate na življenje in kaj vas je delo z ljudmi ob slovesu naučilo?

Pri svojem delu se pogosto srečujem s tem, kako nenadoma se lahko življenje spremeni. To delo je okrepilo moje zavedanje, da je življenje minljivo in da časa, ki ga imamo, ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega. Treba ga je čim bolje izkoristiti, biti z ljudmi, ki nam veliko pomenijo, in si vzeti čas za stvari, ki jih radi počnemo.

The post Obrazi našega kraja: Pogrebnik Sandi: »Pri tem delu moraš biti do neke mere tudi psiholog« appeared first on Lokalec.si.