Obrazi našega kraja: Mojca Pepelnik med vijolično strastjo, jutranjimi kilometri in dobrodelnostjo

Mojca Pepelnik je ena tistih Mariborčank, ki jo je težko opisati z eno samo vlogo. Je strastna navijačica NK Maribor, dolgoletna organizatorka priljubljene krvodajalske akcije »Vijol’čna kri za vse ljudi«, ljubiteljica dolgih jutranjih sprehodov in človek, ki pravi, da je pri življenju najpomembneje ostati zvest sebi. Njena zgodba je prepletena z vijolično barvo, a v njenem središču ni nogomet, temveč ljudje.

Mojca, vi ste človek, ki je skoraj vsak dan v pogonu. Koliko kilometrov morate narediti, da imate občutek, da ste zares »odkljukali« dan?

Da je moje jutro tako kot mora bit, je fajn, da prehodim več kot 14 kilometrov. Zdi se, da če manj, se dan ne začne tako, kot bi se moral.

Kaj vam hoja pomeni – je to rekreacija, sprostitev, terapija ali preprosto način življenja?

Hoja je tisti čas, ko se pomenim sama s seboj, uredim svoje misli, si privoščim kakšen dober podkast, za katerega ponavadi nimam časa, je pa tudi del življenja. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj zgodaj vstajala. Včasih sem ob takih urah, ko grem s sprehoda, šele hodila spat. Časi se spreminjajo. Ko na poti srečam mlade, mi rečejo ‘dober večer’, jaz pa njim ‘dobro jutro’. Razumem jih. V njihovih letih bi jaz isto pozdravljala. Le da mi v mladosti na kraj pameti ni padlo, da bi šla zgodaj zjutraj recimo na Piramido. Mislim pa, da vsak v življenju potrebuje nekaj, kar je čisto njegovo. In to je čisto moje. Če se mi kdaj kdo pridruži, ga z veseljem spustim v svoj svet za teh nekaj ur, ker se mi zdi pomembno, da skupaj čutimo to krasno energijo.

Zelo pomembna vrednota pri vas je pravičnost. Ne marate nepoštenosti. Kaj vas pri ljudeh najbolj zmoti?

Ne moremo od ljudi pričakovati, da so vsi takšni, kot smo mi, a vendar me verjetno najbolj motijo moja lastna pričakovanja do ljudi, ki vodijo v razočaranja. Sem namreč prepričana, da zavestna slaba dejanja ljudi nimajo opravičila. Preprosto si želim, da bi ljudje razumeli, da bomo skupaj sobivali le tako, da si bomo med seboj pomagali, ne pa delali za lastne egote in v življenju ne videli dlje od sebe. Zato ja, moti me sebičnost ljudi

Sama si ne znam predstavljati, da bi pogledala stran, ko življenje nekoga boli. Ali komu ukradla kak slogan ali noro dobro idejo.

Ste človek, ki pove naravnost, ko nekaj ni prav, ali najprej malo premislite?

Iskreno, odvisno je od situacije. Vsaj zdaj. Sem le malo starejša in modrejša (in tu se nasmehnem). Ampak znana sem po tem, da rada pišem med vrsticami, v živo pa to težko obvladujem. Se trudim, da bi najprej premislila, a sem za zdaj še v začetni fazi

Ste se zaradi tega, ker poveste svoje mnenje, že kdaj znašli v kakšni neprijetni situaciji?

Seveda. Predvsem pa zaradi tega, ker sem vedno govorila resnico. Ne govorim ali pišem nepreverjenih informacij. Če želim nekomu pomagati s svojo resnico, se pač velikokrat zgodi, da bi vsi radi slišali resnico, ki bi bila laž. Tako lažje shajamo. Vsaj za nekaj ur se pretvarjamo, da smo super, čeprav nismo. Jaz pač nisem taka. Sem pa se z leti naučila, da s poštenostjo in pridnostjo ne prideš prav daleč. Ampak vztrajam. Taka sem in ne bom se spremenila, ker želim boljše ljudi in lepši svet.

Foto z Jasmin Handanovič: Drago Wernig Taka,

Organizirate tudi krvodajalsko akcijo Vijolična kri. Od kod ideja, da bi povezali ljubezen do NK Maribor in tako pomembno humanitarno gesto?

Ideja o naši krvodajalski akciji je stara že 15 let in v njej sem se znašla po naključju. Če verjamete v naključja. Na prvi akciji sem bila samo krvodajalka, na drugi, dve leti kasneje, pa že organizatorka. Ideja se mi je leta 2011 zdela tako čudovita in plemenita, da sem dolgo razmišljala o njej. Hvaležna sem, da smo akcijo nadaljevali in jo leta 2014 preimenovali v še danes znano »Vijol’čna kri za vse ljudi«. Čutila sem jo takrat in jo čutim danes. Enako jo obožujem kot tisti prvič, ko sem stopila skozi vrata stadiona, zbrala pogum in prvič darovala kri.

Ko govorimo o Vijolični krvi – koliko vam pomeni, ko vidite, da ljudje pridejo darovat kri tudi zato, ker čutijo pripadnost Mariboru?

Vijol’čna kri za vse ljudi je res ena specifična krvodajalska akcija. Je zgodba o tem, da pomagaš sočloveku in hkrati postaneš prijatelj nekomu, ki ga nikoli ne boš srečal. To, da ljudje množično prihajajo skozi vrata – pred leti, ko še ni bilo naročanja, jih je bilo v eni uri na sprejemu tudi po 100 –, je največje darilo, ki ga lahko dobim. Občutek ljubezni do kluba in plemenitega dejanja ti da toliko energije, da bi človek lahko namesto jutranje hoje hodil več dni skupaj. Velikokrat se trudim z besedami izraziti, kaj mi pomenijo naši krvodajalci, ker so res najboljši na planetu, ampak nimam prave besede zanje. Do njih čutim globoko spoštovanje in hkrati odgovornost, ki jo takšen dogodek prinaša.

Pred vrati je že nova akcija Vijolična kri. Kaj si želite tokrat? Si želite preseči kakšen rekord ali je najpomembnejše, da se odzove čim več ljudi?

Mi smo začeli skromno, ponižno in spoštljivo. In tako bo tudi ostalo. Nekoč sem sanjala o 200 odvzemih, zdaj si drznem sanjati o 300. Število ljudi, ki jih sprejmemo, smo v teh okvirih že presegli, nekega dne bomo tudi število odvzemov. Ampak, kot sem že velikokrat poudarila, so za temi številkami prekrasni ljudje z izjemnim srcem, ki so začutili, koliko mi ta akcija pomeni, in čutijo enako kot jaz. Zato bom rekla le, da si želim, da bi čim več ljudi ta dva dneva preživelo z nami in se imelo nepozabno. Tako lepo, da bodo o dogodku pripovedovali tudi drugim, ki bodo želeli priti prihodnje leto.

In zdaj nekaj, česar verjetno ne moreva preskočiti – NK Maribor. Ste navijačica tudi takrat, ko gre klubu vse narobe?

Ko je klubu vse šlo narobe, sem bila na 33 tekmah od 34. Pa še tisto eno sem zamudila, ker nisem našla prevoza na tekmo v Ajdovščino. Bila sem tam, ko smo izgubljali, ko so bile težke tekme in težki dnevi. Utrinki vijolice, moj blog, pa ni imel slabih besed. Le spodbudo, željo in upanje. NK Maribor smo družina. In skupaj smo eno tudi, ko nam ne gre. In ko zdaj vidim, kako se izza teh oblakov dela čudovito sonce, vem, da sem imela prav. Pred devetimi leti smo se ob takem času veselili Lige prvakov. Verjamem, da se bomo nekega dne spet. Dokler imamo drug drugega, smo vedno močnejši, tudi v šibkejših trenutkih.

S Soudanijem na zadnji tekmi Martina Mileca: Matty McKenna foto.

Kaj pa vam pomeni ta vijolična barva – je to samo nogomet ali je za vas že del identitete?

Glede na to, da ljudje, ki me poznajo, gredo mimo mene, če nimam vijol’čne majice, je fajn, da zdaj ne zamenjam barve za kakšno drugo. Ampak v osnovi tako zelo obožujem to barvo, da je ne bi zamenjala za nobeno na svetu. Predstavlja eno krasno skupnost in čudovite ljudi, ki skupaj ustvarjamo res zgodbe, ki jih ne morejo napisati niti tisti, ki pišejo najboljše romane. Pa jih na letni ravni preberem kar nekaj. Samo še pogum moram zbrati in napisati svojega.

Če bi morali izbrati: dolg sprehod, mačka v naročju, dobra tekma NK Maribor ali uspešna krvodajalska akcija – čemu se najtežje odpoveste?

Sem izjemno iznajdljive sorte, tako da vam bom povedala, kako se ničemur ne bom odpovedala. Šla bom na krajši sprehod, mačko bom pozdravila na kavču, ker v naročje tako ali tako ne hodi rada, izpeljala bom fantastično krvodajalsko akcijo in šla na tekmo. In verjamete ali ne, drugega septembra se bo to sicer zgodilo – v okrnjeni obliki. Sprehodu se bom sicer odpovedala, ker bom na stadionu že zelo zgodaj, z mucko bova podebatirali okoli petih zjutraj, potem pa krvodajalska akcija in pokalna tekma v Slovenj Gradcu. Se pa vedno trudim, da imam čas za stvari, ki jih imam rada. Samo tako se lahko iskreno nasmehnem dnevu in tistim, ki jih srečam na poti življenja.

The post Obrazi našega kraja: Mojca Pepelnik med vijolično strastjo, jutranjimi kilometri in dobrodelnostjo appeared first on Lokalec.si.