Obrazi našega kraja: Mateja Hojnik o zgodbi Ljubkega doma, ljubezni do ustvarjanja in življenju za družbenimi omrežji

Mateja Hojnik je s svojo ljubeznijo do urejanja doma in ustvarjanja zgradila prepoznavno zgodbo Ljubki dom, ki danes navdihuje številne sledilce na družbenih omrežjih. Kar se je leta 2018 začelo s selitvijo v novo stanovanje in željo po ustvarjanju prijetnega doma, je postopoma preraslo v veliko več. V rubriki Obrazi našega kraja smo z njo spregovorili o začetkih, ustvarjalnem navdihu, družini, izzivih spletnega sveta in o tem, zakaj je zanjo najpomembneje ostati zvesta sebi.

Mateja, Ljubki dom je danes prepoznaven, a vse skupaj se je začelo iz vaše ljubezni do ustvarjanja in urejanja doma. Se spomnite trenutka, ko ste si prvič rekli: “Iz tega bi lahko nastalo nekaj več”?

Vse skupaj se je začelo precej spontano, ko smo se leta 2018 preselili v novo stanovanje. Končno sem dobila priložnost, da si dom uredim tako, kot sem si ga od nekdaj želela. Že kot punčka sem oboževala dekoracijo in lepe stvari, ki prostoru dajo dušo. Ko sem urejala naše stanovanje, sem v tem resnično uživala in izživela svoje sanje.

Svoje ideje sem najprej začela deliti v Facebookovi skupini, ki sem jo ustvarila z željo, da bi si člani med seboj izmenjevali navdih in se spodbujali. Niti v sanjah pa si nisem predstavljala, da bo iz tega nekoč nastala takšna zgodba. Takrat sem bila precej bolj sramežljiva, iskreno povedano, sem še danes, in nikoli si ne bi mislila, da bo moje ustvarjanje zanimalo toliko ljudi.

Danes mi je še posebej lepo, da Ljubki dom ni ostal samo pri dekoraciji in urejanju doma, ampak je postal prostor, kjer lahko delim tudi druge plati sebe, svoje življenje in vse stvari, ki me navdušujejo. In če sem se takrat zaljubila v ustvarjanje doma, sem se na tej poti naučila tudi marsikaj o sebi.

Mateja Hojnik

Kaj vam pravzaprav pomeni beseda dom? Je to prostor, ki ga uredimo, ali ljudje in občutek, ki ga ustvarimo v njem?

Zame je dom zagotovo veliko več kot le prostor, ki ga uredimo. Seveda obožujem dekoracijo, rože, lepe stvari in vse tiste drobne malenkosti, s katerimi prostoru vdihneš nekaj svojega. Ampak na koncu so dom ljudje, spomini in občutki, ki jih ustvarjamo v njem.

Dom je zame tisti občutek, ko po dolgem dnevu stopiš skozi vrata in si rečeš: »Ej, tukaj sem pa res lahko jaz.« To so skupni obroki, smeh, čisto navadna jutra, zajtrki v pižami, dnevi, preživeti na kavču, in objemi.

Rada imam, da je naš dom lep in da odraža mojo osebnost, ampak nikoli si nisem želela doma, ki bi bil videti kot iz kataloga in v katerem se nihče ne bi upal ničesar dotakniti. Želim si, da se v njem živi, ustvarja, smeji in nabira spomine.

Vaše objave spremlja ogromno ljudi. Ste si na začetku predstavljali, da bo vaš mali kotiček na spletu nekoč postal tako velika skupnost?

Niti približno! Na začetku si nisem predstavljala niti tega, da bo moje objave spremljalo toliko ljudi, kaj šele, da bo iz tega nastala tako velika skupnost.

Vse skupaj se je zgodilo zelo spontano, iz ljubezni do ustvarjanja in želje, da bi z drugimi delila svoje ideje. Še danes mi je včasih kar malo neverjetno, da je na drugi strani toliko ljudi, in se vprašam, s čim sem si to zaslužila. To res neizmerno cenim.

In čeprav so družbena omrežja tudi moje delo, mi največ pomeni prav občutek, da smo ustvarili skupnost, v kateri si lahko izmenjujemo ideje, se navdihujemo in si polepšamo kakšen dan. To je nekaj, česar si nikoli nisem znala predstavljati.

Koliko časa in dela se pravzaprav skriva za eno fotografijo ali videom, ki ga gledalec vidi le nekaj sekund?

Veliko več, kot si ljudje morda predstavljajo oziroma vidijo. Običajno se za nekajsekundnim videom skriva več ur dela, od začetne ideje, iskanja in priprave stvari, ustvarjanja, postavljanja in snemanja pa vse do montaže in urejanja.

Pri meni je to še posebej izrazito, ker zelo rada ustvarjam in se pogosto lotim stvari, ki jih naredim kar sama. Včasih vse skupaj traja več dni, sploh kadar gre za kakšen ustvarjalni projekt, pri katerem se mora na primer kaj tudi posušiti.

Potem je tukaj še vse tisto, česar se ne pokaže: pospravljanje po ustvarjanju, komunikacija z naročniki, kadar gre za sodelovanja, in še marsikaj drugega.

Ampak najlepše pri vsem tem je, da še vedno ustvarjam zato, ker v tem uživam. Zame je ustvarjanje neke vrste pobeg od vsakdana. In čeprav včasih zahteva veliko časa, je vredno, ko na koncu nastane nekaj, kar me razveseli in morda navdihne še koga drugega. To mi največ pomeni.

Mateja Hojnik, osebni arhiv

Pri ustvarjanju vsebin ste precej prepoznavni po svojem občutku za detajle. Od kod črpate ideje – jih dobite doma, na potovanjih, v naravi ali na spletu?

Mislim, da ideje najdem povsod. Navdihnejo me lahko že same rože, kakšen star predmet, izložbe ali nekaj povsem vsakdanjega, česar večina ljudi morda sploh ne opazi. Zelo rada imam naravo, stare stvari, romantiko in tisti pridih nostalgije, zato me pogosto navdušijo stvari, ki imajo svojo zgodbo ali dušo.

Veliko navdiha najdem tudi na Pinterestu in drugih družbenih omrežjih, ampak ideje vedno prilagodim sebi. Nikoli nisem bila človek, ki bi želel nekaj samo kopirati. Veliko več veselja mi prinese, če iz različnih stvari sestavim nekaj svojega, novega, tudi če so to predmeti, ki jih že imam doma.

Ker vas spremlja toliko ljudi, pridejo verjetno tudi kritike. Kako človek ostane zvest sebi, ko ima občutek, da ga ves čas nekdo ocenjuje?

Priznam, da včasih še vedno preveč razmišljam o tem, kaj si bodo drugi mislili, kako si bodo razlagali moje besede, ali bo kdo kaj narobe razumel oziroma ali bodo moje besede ali dejanja koga prizadela. Seveda kritike niso vedno prijetne. Navsezadnje smo vsi samo ljudje in tudi mene se kakšna beseda dotakne.

Sčasoma pa sem se naučila, da ni vsako mnenje nekaj, kar si moram vzeti k srcu. Pomembno mi je, da znam poslušati konstruktivno kritiko, hkrati pa se vedno bolj zavedam, da ne morem biti vsem všeč. In tudi ni treba, da sem.

Kaj vas je ta spletna pot naučila o ljudeh – in predvsem o sebi?

O ljudeh sem se naučila, da znajo biti neverjetno srčni in da te lahko včasih podpre tudi nekdo, ki te v resnici sploh ne pozna. Toliko lepih sporočil, spodbudnih besed in zgodb sem dobila od ljudi, ki spremljajo moje ustvarjanje, in za to sem res hvaležna. Včasih ti lahko povsem neznana oseba polepša dan z nekaj besedami in to se mi zdi nekaj zelo lepega.

O sebi pa sem se naučila, da je pri vsem tem pomembno, da si dovoliš biti to, kar si, tudi če te vsi ne razumejo. Da si lahko malo drugačen, malo svojeglav, nepopoln, predvsem pa iskren do sebe. Tega se še vedno učim, ampak danes se veliko manj obremenjujem s tem, da bi morala ustrezati predstavam drugih. Raje ostajam zvesta sebi, svojim vrednotam in stvarem, ki me osrečujejo.

Koliko je partner vključen v zgodbo Ljubkega doma – vam pomaga pri idejah, fotografiranju, prenovah ali vas bolj podpira iz ozadja?

Ideje so večinoma moje, saj imam v glavi pogosto že precej jasno predstavo o tem, kaj želim ustvariti ali spremeniti. Potem pa se zgodi, da potrebujem še kakšen par rok, pomoč pri prenovi ali pa nekoga, ki mora malo potrpeti, medtem ko jaz iščem pravi kotiček za fotografijo.

Mislim, da je pri vsem tem najpomembnejše, da razume, koliko mi ustvarjanje pomeni. Ljubki dom je skozi leta postal tudi moje delo, velik del mojega vsakdana in nekaj, v kar vlagam ogromno sebe. Zato mi njegova podpora veliko pomeni, tudi če sam morda ne razmišlja o tem, katera dekoracija bi bila lepša ali kam bi lahko postavila še kakšno rožo.

Ali sploh še lahko kaj prestavi po hiši, ne da bi vas prej vprašal?

Hahaha, pri nas je verjetno že kar malo navajen, da imajo stvari svoje mesto. Ne vem, ali me mora ravno vprašati za dovoljenje, ampak če kaj prestavi, obstaja velika verjetnost, da bom to opazila. Sploh če gre za kakšno dekoracijo!

Mateja Hojnik, osebni arhiv

Kaj je tista ena stvar, ki bi jo o vas povedal vaš partner, pa je vaši sledilci verjetno sploh ne bi pričakovali?

Verjetno bi povedal, da nisem vedno samo romantična in nežna, kot je videti na Instagramu. Res sem zasanjana, romantična in imam najraje rožice, lepe stvari in vse te ljubke malenkosti, ampak sem tudi čisto običajna Mateja, ki zna biti tečna, naporna, trmasta in ima včasih kakšno pripombo več, kot bi bilo treba.

In kaj bi o vas povedal vaš sin? Bi rekel, da je njegova mama bolj stroga, zabavna, ustvarjalna ali malo vsega?

Valentin pravi, da je njegova mama smešna in vedno vesela. In če sem iskrena, mi je to zelo lepo slišati. Rada se smejim in rada se hecam. Seveda pa sem kdaj tudi, kot pravi, »tečna mama« in znam biti stroga, sploh takrat, ko je treba kaj narediti, pa se našemu gospodiču ravno ne ljubi najbolj, še posebej če gre za šolo.

Vedno pa pravi, da mami ves čas nekaj ustvarja. In da imam več ustvarjalnega materiala kot ves njegov razred pri likovnem pouku! In to je res!

The post Obrazi našega kraja: Mateja Hojnik o zgodbi Ljubkega doma, ljubezni do ustvarjanja in življenju za družbenimi omrežji appeared first on Lokalec.si.