Obrazi našega kraja: Igor Plohl – človek, ki je invalidnost spremenil v poslanstvo

Igor Plohl je 25. junija 2008 padel z lestve, potem ko se je zlomil klin. Nesreča mu je za vedno spremenila življenje – ostal je paraplegik in pristal na invalidskem vozičku. A življenje se zanj ni ustavilo. Danes je učitelj, pisatelj, športnik in predvsem človek, ki svojo izkušnjo uporablja za to, da med otroki in mladostniki ruši stereotipe o invalidnosti in drugačnosti.

Ko danes pogledate nazaj – kdo je bil Igor pred nesrečo in kdo ste danes?

Pred nesrečo sem se posvečal predvsem svoji formalni izobrazbi in karieri, o invalidnosti nisem veliko razmišljal. Veliko energije sem posvečal tudi eksistencialnim vprašanjem: kje, kako in s kom bom živel. Včasih me je grizla tudi zavist, ker je imel kdo od sorodnikov, prijateljev, sosedov ali znancev boljši avto, več denarja, večje stanovanje ali je bil nasploh uspešnejši.

Potem je prišel tisti usodni 25. junij 2008, ko sem padel z lestve, ker se je zlomil klin. V mesecih in letih, ki so sledila, sem bil prisiljen slediti poti, ki jo je tlakovala paraplegija. Nekako sam od sebe se je izoblikoval nov vrednostni sistem, ki me še vedno zaznamuje.

Danes je med ključnimi vrednotami na prvem mestu zdravje. Na zdravju temelji vse ostalo. To sem znova izkusil lansko leto, ko sem imel dlje trajajoče zdravstvene težave, ki so posledica nesreče. Rek, da si zdrav človek želi tisoč reči, bolan pa le eno, še kako drži.

Kljub invalidnosti danes še vedno opravljam svoj poklic, vendar nisem prepričan, da bom v šolstvu ostal do upokojitve. Po nesreči sem začel tudi z novim poslanstvom – osveščanjem o invalidnosti in drugačnosti, predvsem med mladimi.

Morda danes živim še nekoliko bolj polno, zanimivo in pestro kot pred nesrečo. Vsekakor pa se veliko bolj prepuščam toku življenja in v marsikaterem pogledu živim povsem drugače kot nekoč. Res mi je bila odvzeta zmožnost hoje, a odprla so se tudi vrata novih možnosti, v katere brez invalidnosti nikoli ne bi stopil.

Se spomnite trenutka, ko ste prvič zares dojeli, da se vaše življenje ne bo več vrnilo v stare tirnice?

To je bilo pravzaprav že takoj, ko sem se po nesreči zbudil iz nezavesti in ugotovil, da ne morem premikati nog, niti jih ne čutim. Takrat sem v trenutku vedel, da se je zgodilo nekaj hudega, nekaj, kar me bo za vedno zaznamovalo.

Spoznanje, da se ne bo zgodil čudež in da bo treba živeti z invalidnostjo, sicer prihaja počasi. Še vedno upam, da bodo nekoč poškodbe hrbtenjače ozdravljive in da bom tudi sam dočakal ta dan.

Res pa je, da se moje življenje ne bo nikoli več vrnilo v stare tirnice. Po osemnajstih letih na invalidskem vozičku ter številnih novih spoznanjih o življenju, sreči in delu se Igor pred nesrečo in Igor po njej preveč razlikujeta, da bi se bilo mogoče vrniti na staro pot in po njej nadaljevati življenje.

Kaj je bilo v prvih dneh in mesecih po nesreči najtežje?

Najtežje so bile neznosne nevropatske bolečine, ki so se pojavile nekaj dni po nesreči in vztrajajo še danes, čeprav v precej milejši obliki. Vsi paraplegiki in tetraplegiki nimajo tako intenzivnih nevropatskih bolečinskih krčev, kot sem jih imel jaz. Vsak pozna bolečino, ko ga denimo zagrabi krč v nogi. Pri meni so bili takšni bolečinski krči, sunkoviti in izjemno boleči, občasno prisotni vsakih nekaj minut.

V takšnem stanju ni mogoče normalno razmišljati, kaj šele kakovostno živeti. Po odpustu iz URI Soča mi je na tem področju izjemno pomagal dr. Živan Vrabl, ki je imel protibolečinsko ambulanto na Ptuju. Omogočil mi je poseben poseg na nevrološki kliniki v Avstriji, ki ga pri nas ne izvajajo.

Po nekaj tednih so nevropatski bolečinski krči toliko oslabeli, da sem lahko začel razmišljati o prihodnosti. Takrat sem končno zmogel opustiti močne protibolečinske tablete, ki so imele številne neprijetne stranske učinke. Zaradi njih sem imel kronični gastritis, močno sem tudi shujšal.

Ne znam si predstavljati nadaljevanja svojega življenja, če bi takšne bolečine vztrajale v nedogled.

FOTO: Polona Kurbus

Veliko ljudi vas danes pozna po levu Rogiju. Kako zelo je Rogi pravzaprav Igor?

Lev Rogi je nastal na dobrodelni prireditvi leta 2009, ki so jo zame pripravili moji nekdanji učenci na Osnovni šoli Bojana Ilicha. Z njim sem se želel otrokom zahvaliti in jim sporočiti, kako želim kljub invalidnosti nadaljevati svoje življenje.

Po spletu srečnih okoliščin je na podlagi moje zgodbe in s pomočjo otroških ilustracij izšla moja prva knjiga, slikanica Lev Rogi – sreča v nesreči. Kasneje so sledile še številne druge.

Lev Rogi najde srečo opisuje soočanje z novimi življenjskimi okoliščinami, ki so posledica invalidnosti. Leva Rogija je v tej slikanici upodobila Urška Stropnik Šonc, njeno podobo tega najbolj pogumnega leva na svetu, kot pravi sama, pa danes pozna večina otrok. Ta zgodba je povsem avtobiografska.

Ko sem začel obiskovati vrtce in šole, sem kmalu ugotovil, da večina otrok ne pozna paraolimpijskih iger. Nastala je slikanica Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah, ki na zanimiv in poučen način osvešča o invalidnosti in drugačnosti. Ta slikanica je še najmanj avtobiografska, čeprav se tudi sam rekreativno zelo rad ukvarjam s parakolesarstvom.

Sledila je slikanica Lev Rogi v Afriki, ki temelji na mojem potovanju na safari v Tanzanijo. Vse osebe in celotno dogajanje v njej so odraz resničnih dogodkov. S slikanico Lev Rogi premaguje ovire sem opozoril na arhitekturne ovire, s katerimi se srečujem kot uporabnik invalidskega vozička. Tudi ta slikanica v veliki meri temelji na osebnih izkušnjah.

Kot zadnja v zbirki je izšla slikanica Lev Rogi in krila v srcu, ki govori o tem, kako najti pot, ko se ti zgodi nekaj hudega. Tudi v njej se brez dvoma zrcalijo moje življenjske izkušnje.

Mislim, da je Lev Rogi v resnici zelo tudi Igor – in obratno.

Zakaj ste svojo izkušnjo želeli približati prav otrokom?

Najprej zato, ker so zame pripravili dobrodelno prireditev. Sčasoma pa se je izkazalo, da tovrstne literature za otroke pravzaprav ni.

Z Levom Rogijem sem zapolnil literarno praznino, hkrati pa se mi je zdelo pomembno o tej temi tudi osveščati. Morda se komu zdi, da so takšne teme za otroke neprimerne, pretežke in da jih je treba pred njimi obvarovati. S tem se nikakor ne strinjam, če jim vsebine približamo na njim primeren način.

Prav to počne zbirka slikanic o levu Rogiju, ki kljub nezmožnosti hoje pogosto navdušuje ter med mladimi krepi ključne družbene vrednote, kot so zdravje, volja do življenja, pogum, optimizem, solidarnost, strpnost in razumevanje. Poleg tega se lepša prihodnost začne na temeljih, ki jih postavimo z vzgojo in izobraževanjem najmlajših.

Ko otrokom pripovedujete svojo zgodbo – kaj si najbolj želite, da odnesejo s teh srečanj?

Da v življenju kljub številnim preizkušnjam in težavam ne gre obupati. Pri pedagoškem delu v bolnišnični šoli se na oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo pogosto srečujem z učenci in dijaki, ki obupujejo nad življenjem. Na žalost se mi zdi, da je takšnih otrok in mladostnikov vedno več.

Mislim, da bi se morali kot družba globoko preizprašati, kaj počnemo narobe, saj duševno zdravje mnogih naših otrok ni najboljše. Želim pa si tudi, da bi s pomočjo svojih predstavitev razbijal stereotipe in predsodke o invalidih.

Danes govorite o invalidnosti zelo odprto. Je bilo vedno tako ali je bila to pot, na kateri ste se morali tega šele naučiti?

Na srečo se kot invalid nikoli nisem počutil manjvrednega. Če je zaradi invalidnosti posameznikova samopodoba šibka, potem o tem verjetno težko govori. Pred leti mi je kolegica, ki je zelo mlada postala invalidka, povedala, da jo je bilo zaradi invalidskega vozička izjemno sram in da prvo leto po nesreči sploh ni zapuščala domače hiše.

Meni voziček nikoli ni povzročal sramu, niti se zaradi njega nisem pomiloval. Res ne razumem, zakaj bi bil nekdo, ki za gibanje uporablja invalidski voziček, vreden usmiljenja ali pomilovanja oziroma zakaj bi bil kot človek zaradi tega kakor koli manjvreden.

Kaj vas pri odnosu ljudi do invalidov še vedno najbolj zmoti?

Na žalost je v družbi še vedno prisotnih veliko stereotipov o invalidih. Eden izmed njih je, da smo invalidi vredni pomilovanja.

Še vedno se mi občasno zgodi, da me kdo, ki me ne pozna, pomiluje. Tega najverjetneje ne prenesem, ker mi pomilovanje daje občutek manjvrednosti oziroma vsaj neenakovrednosti.

Razumem, da nekdo, ki pomiluje, ne želi nič slabega. Hudo mu je, ko pride v stik z invalidom. Verjetno je nekje globoko v sebi prepričan, da sam kot invalid ne bi zmogel ali znal živeti.

S svojimi nastopi po vrtcih, šolah in drugod poskušam razbijati tovrstne predsodke ter ljudem sporočiti, da invalidnost ni ovira za ustvarjalno, uspešno, polno in srečno življenje.

Se vam zdi, da se je odnos družbe do invalidnosti v zadnjih letih spremenil?

Prepričan sem, da so se zgodile pomembne spremembe na sistemski ravni, ki so izboljšale kakovost življenja in odnos do invalidov. Pri tem mislim na osebno asistenco, zaposlovanje in druge izboljšave na področju socialnega položaja invalidov. Tudi projekti, kot je Občina po meri invalidov, ter predpisi na področju dostopnosti javnih zgradb so položaj invalidov izboljšali. Mislim, da so k temu veliko prispevali tudi invalidi, ki so se bili pripravljeni javno izpostaviti.

Vaša zgodba je povezana tudi s potovanji, športom in številnimi stvarmi, ki jih človek morda na prvi pogled ne bi pričakoval. Česa si danes ne pustite vzeti?

Danes sem najbolj srečen na kolesu. Res bi mi bilo težko, če tega ne bi več zmogel ali smel početi. Kolo na ročni pogon mi je vrnilo naravo, ki sem jo na invalidskem vozičku pogosto pogrešal. Lansko leto sem kupil gorsko električno kolo, ki mi je na neki način vrnilo tudi gore.

Pred nesrečo sem rad planinaril in to še danes zelo pogrešam. Gorsko kolo mi je vrnilo čudovite razglede, ki jih brez njega nikoli ne bi videl na tak način – razgibano, svobodno in z vetrom v laseh.

Letos sem tako kolesaril v gorovju severno od Gardskega jezera, na Pohorju, v času obnovitvene rehabilitacije v Laškem pa sem se podal na Celjsko kočo, Lisco, Svetino in številne druge poti v Posavskem hribovju.

Kaj bi danes rekli človeku, ki se je znašel na začetku svoje najtežje življenjske preizkušnje?

Da ga čaka veliko težkih preizkušenj, a kljub temu ne sme obupati. Življenje lahko še vedno veliko ponudi, če se človek ne zapre med štiri stene, se ne pomiluje in če še vedno vidi možnosti, ki so mu ostale.

Vsi živimo z določenimi omejitvami. Pri invalidih je teh omejitev res nekoliko več kot pri drugih ljudeh, vendar se je treba osredotočiti na vse tisto, kar še vedno zmoremo, znamo ali pa se lahko na novo naučimo.

Če človek zmore tako razmišljati in živeti, je lahko kljub nesreči, ki ga je doletela, še vedno srečen ali pa vsaj ni nesrečen. Že to se mi zdi veliko.

The post Obrazi našega kraja: Igor Plohl – človek, ki je invalidnost spremenil v poslanstvo appeared first on Lokalec.si.