Obrazi našega kraja: Čebelar Marko Cesar “Če bi ljudje znali enako živeti kot čebele, bi bilo čisto drugače.”

V Razvanju je Marko Cesar kot prvi čebelar v družini ustvaril prav posebno zgodbo in odprl Hišo medene penine. A Cesar ni le čebelar, ki ustvarja edinstveno penino iz medu, temveč človek številnih znanj, idej in načrtov, ki jih s predanostjo in veliko mero entuziazma tudi uresničuje. S svojim delom ne skrbi le za čebele, ampak si prizadeva tudi za ozaveščanje o njihovem pomenu, približevanje narave ljudem ter ustvarjanje okolja, prijaznega opraševalcem. Ob vrtu z več kot 65 vrstami medovitih rastlin načrtuje še apiterapijo, s čimer želi obiskovalcem ponuditi nove priložnosti za spoznavanje sveta čebel.

Čeprav je po izobrazbi kmetovalec in mu čebelarstvo predstavlja posebno življenjsko poslanstvo, je tudi glasbenik, ki ljubezen do slovenske glasbe prenaša na mlajšo generacijo. Markova zgodba je tako zgodba o znanju, vztrajnosti, spoštovanju narave in človeku, ki zna svoje delo spremeniti v nekaj več – v prostor povezovanja, doživetij in ozaveščanja.

Kaj ste pravzaprav na prvem mestu? Čebelar, kmetovalec, enolog ali glasbenik ali celo kaj drugega?

“Po sami izobrazbi sem kmetovalec oziroma kmet, seveda. Potem na prvem mestu so mi pa čebele. Vse ostalo sledi. Kot hobi pa mi j seveda glasba pri srcu. Tako da v bistvu sem povezan z naravo in pa seveda s slovensko glasbo.”

In ta povezanost z naravo pride do izraza. Kako gledate na naravo, kaj vam pomeni?

“Jaz sem že od malega bil v bistvu vedno povezan z naravo, na nek način. Tudi sami starši, dedek, babica, so me povezali z naravo. Pri nas se je vedno delalo na zemlji, vedno smo bili samooskrbni s svojimi lastnimi produkti. Ampak potem sčasoma se je to seveda spremenilo, ko so stari starši umrli, potem tudi mama. In v bistvu zdaj pa skrbim predvsem za naravo, tudi s samimi čebelami. Ljudje se premalo zavedamo, koliko je naša čebela koristna. Oprašuje več kot 85 % naših rastlin okrog nas in seveda brez čebele praktično ne bi bilo tudi hrane in ne bi bilo našega življenja.”

O čebelah znate povedati veliko. Sami imate tudi čebelnjak.  Obiskovalcem ste tudi na zadnjem dnevu odprtih vrat ob ogledu vrta medonosnih rastlin in čebelnjaka povedali več o razmerjih, odnosih in delu v čebelnjaku, panju. Med drugim tudi to, da čebele delavke živijo le okrog 60 dni. Marsikdo ne ve tega. Kako je pravzaprav sestavljena čebelja družina?

“Ko gostje pridejo k nam na posestvo, jim razložim tudi to, kakšno je življenje čebel. Čebelja družina je sestavljena iz treh članov: iz čebele matice, ki živi do pet let, trotov, ki živijo samo nekaj mesecev v poletnem času, in pa seveda čebela delavka, ki živi samo 60 dni in zadnjih 20 dni opravlja delo v sami naravi. In če bi ljudje znali enako živeti kot čebele, bi bilo čisto drugače v samem svetu. Organizirane in složne so. V samem panju imajo tudi zelo urejeno, kaj katera opravlja, kakšno delo opravlja v panju.”

Zagotovo ni naključje, da imate tudi vrt z medovitimi rastlinami, čim bližje čebelam?

“V prvi vrsti smo zasadili več kot 65 različnih medovitih rastlin, s tem namenom, da seveda našim gostom, tudi šolarjem, vrtčevskim otrokom, predstavimo rastline, ki jih lahko imamo na domačem vrtu in ki so vzporedno koristne za naše čebele. To so samo medovite rastline, ki cvetijo od spomladanskega pa vse do pozno jesenskega, zimskega časa.”

Ob dnevu odprtih vrat ste dejali tudi, da ste čebelji roj našli marsikje, tudi v kakem grmu ali krošnji drevesa. Gre daleč od panja oziroma čebelnjaka?

“Res je. V mesecu maju in juniju je v sami čebelji družini največji razvoj. Takrat matica nekje zalega 2.000 do 3.000 jajčec na dan. In v samem panju postane gneča, in se potem odločijo seveda, da naredijo novo matico. Ko se izleže nova matica, stara matica z več kot polovico čebelami zapusti panj, in potem seveda gre ali na kako drevo, kak grm, kako drevesno odprtino, v kak zračnik, dimnik, in pa tudi v kako razpoko, v kaki zemlji ali pa kaj podobnega.”

Sami imate s svojimi čebelnjakom še večje načrte. Za kaj gre?

“V bistvu na našem malem dvorišču imamo kar veliko zgodbo. Se pravi, naredili smo degustacijski prostor, naredili smo prodajni prostor, prostor za druženje, medoviti vrt in tudi en kotiček smo našli za čebelnjak, v katerem bomo seveda našim gostom predstavili tudi apiterapijo. Se pravi, apiterapija je zdravljenje s čebeljimi produkti in pa s samim čebeljim strupom ali tudi s čebeljim zrakom. In tukaj bomo imeli eno apikomoro, kjer se bo obiskovalec lahko lepo sprostil, vlegel, počival in vdihaval zrak iz samega panja.”

Pravite, da ste na prvem mestu kmetovalec. Kaj to pomeni več kot čebelarstvo in vrt?

“Jaz bom tako rekel: sam nekih velikih površin nimam, ampak sem čez celo leto tudi povezan kot sam cenilec škod v kmetijstvu, povezan s kmeti, spremljam situacije, kaj se dogaja po celotni Sloveniji. Tudi sam po izobrazbi kmet oziroma agronom. In pa seveda povezan tudi ne samo s poljedelstvom, tudi z vinogradništvom, vinarstvom, tudi v tej smeri.”

Ali na vaših policah lahko najdemo tudi kako vino?

“Ja, že kar nekaj let izdelujemo našo edinstveno pijačo, ki smo jo mi, slovenski čebelarji, naredili: penečo medico oziroma penino iz medu, ki je narejena izključno iz medu in ni dodanega čisto nič vina iz grozdja. To je v bistvu en naš velik dosežek, ki smo ga naredili. In tudi v sami tujini se najde lahko naš produkt.”

Kar nekaj dela imate. Kakšno vlogo ima pri vsem tem vaša družina?

“Za čebele skrbim sam. Vse ostalo, pri polnjenju, pri točenju medu, pri raznih drugih aktivnostih, pri dogodkih, pri zadevah, ki so pomembne, mi pomaga družina. Partnerka si najde, čeprav hodi v službo, še čas za mene, za naše dejavnosti. Ne smem pa pozabiti omeniti očeta, Ta je tudi zelo aktiven, celo bolj kot marsikateri mlajši. In ob pomoči družine in prijateljev lahko pripravim tudi npr. dan odprtih vrat, na katerem smo predstavili širši javnosti vse, kar delamo. Pa še pogostili smo jih.”

Ob vsem delu pa še glasbenik. Ki je svoj talent prenesel na sina in hčerko, hkrati pa ga podedoval po prednikih?

“Ja, v naši hiši se že kar stoletja poje in igra. Tudi prapradedek in pradedek, dedek in babica, vsi so igrali en inštrument. Tudi moj oče je zelo aktiven v tem, na tem področju. In potem, ko si od malega ‘zastrupljen’ s slovensko glasbo, jo tudi v bistvu širiš naprej. Seveda jaz jo širim naprej na svojega sina Mihaela, ker že pridno igra dva inštrumenta, igra harmoniko in pa seveda tudi bariton. Pa tudi najmlajša, Julija, bo šla po tej smeri, po tej poti.”

Kot čebelar pa ste pripadnik prve generacije?

“Jaz sem začel čebelariti pri 26 letih, iz čiste radovednosti. Takrat je na tem dvorišču stal samo en panj, iz tistega je nastalo, da zdaj trenutno čebelarim s 150 čebeljimi družinami. Dobro bi pa bilo mogoče tudi poudariti, da bi se morali mi čebelarji povezati tudi s sami kmeti. Kar tudi zadnje leto sodelujem s kmetijo Vreclji iz Hoč, ker tudi za sebe in tudi za nas čebelarje poskrbijo. Se pravi, da nasadijo medovite rastline, in v letošnjem letu sva nasadila dva hektara sončnic in pa volčjega boba. V naslednjem letu imamo pa v planu še kaj.”

Kaj pa menite o zgodnjem košenju trave, obenem pa še o pozebah, ki žal ne prizadenejo samo kmetovalce, sadjarje in vinogradnike, ampak tudi čebelarje, o čemer se premalo govori?

“Vedno se v bistvu govori o drugih kmetijskih dejavnostih, nikjer se pa ne omeni čebelarska dejavnost. Bodisi ali je pozeba, ali je suša, ali je preveč dežja, poplave in tako dalje. Tudi mi smo vedno v takih vremenskih neprilikah oškodovani. Če je preveč dežja, nam spere cvetni prah, medičino. Če je pozeba, pomrzne sadno drevje, tudi ni medičine. Če je prevelika suša, se vse razsuši in tudi ni medu. In premalo v bistvu dajejo na to poudarek. Kar pa se tiče hitre košnje trave, ja, ni dobrodošla. Prehito se kosi in potem ni cvetenja. Včasih se je kosilo v mesecu juniju, danes se že kosi v mesecu aprilu. In praktično cvetočih travnikov ni več.”

The post Obrazi našega kraja: Čebelar Marko Cesar “Če bi ljudje znali enako živeti kot čebele, bi bilo čisto drugače.” appeared first on Lokalec.si.