Obrazi našega kraja: Amira Šiljić – z odgovornostjo in nasmehom za volanom Marpromovega avtobusa

Poklic voznice avtobusa prinaša veliko odgovornosti, zbranosti in vsakodnevnega dela z ljudmi. Amira Šiljić pri Marpromu za volanom avtobusa sedi že osem let, pri svojem delu pa najbolj ceni stik s potniki in dejstvo, da noben delovni dan ni enak. V pogovoru nam je zaupala, kako se je odločila za ta poklic, s kakšnimi izzivi se srečuje in zakaj ji nasmeh ali prijazna beseda potnika pomenita največ.

Kako ste se odločili za poklic voznice avtobusa?

Decembra 2017 sem se zaposlila na Marpromu kot voznica Maistra. Dva ali tri mesece kasneje mi je nekdanji šef Darko, ki je danes že v zasluženi penzijii, ponudil možnost, da opravim izpit za avtobus. Marprom je pokril vse stroške – tako za kategoriji C in D kot tudi za pridobitev kode 95.

Prosila sem za nekaj časa za razmislek, saj sem imela dva otroka in moža, zdaj že nekdanjega, s katerim sem se morala o tem najprej pogovoriti. Njegov prvi odziv je bil, da ne ve, ali bom to zmogla. Že naslednji dan sem bila pri Darku in mu povedala, da želim voziti avtobus. Danes mi ni žal za to odločitev. Noben dan ni enak in od nekdaj rada delam z ljudmi.

Kako je videti vaš običajen delovni dan?

Ko delam dopoldansko izmeno, se zbudim ob 3.30. Najprej spijem kavo, ob 4.15 pa se odpravim iz stanovanja proti naši garaži, kjer prevzamem potni nalog in se usedem v »svoj« avtobus.

Preden sedem za volan, vedno opravim vizualni pregled avtobusa, preverim tekočine v vozilu, pregledam notranjost ter opravim kontrolo volana in zavor. Nato vpišem začetne kilometre v potni nalog in knjigo vozila. Delovni dan se običajno konča med 13. in 14. uro. Seveda je vmes vedno čas tudi za kavo in malico.

Koliko zbranosti in odgovornosti zahteva vožnja avtobusa?

Odgovornost je zelo velika, kar ve vsak voznik osebnega vozila. Mi pa imamo še dodatno odgovornost, saj skrbimo za varnost vseh potnikov v avtobusu in drugih udeležencev v prometu.

Vedno moraš biti pozoren na pešce, kolesarje, otroke in starejše. Trudimo se narediti vse, da se izognemo prometnim nesrečam, če je le mogoče.

Žal pa se nekateri udeleženci v prometu, predvsem pešci in kolesarji, obnašajo, kot da so nesmrtni. Pogosto skočijo pred avtobus, saj mislijo, da se bomo mi že ustavili. Zbranost mora biti ves čas stoodstotna.

Kaj vas pri tem delu najbolj veseli? Kaj pa vam predstavlja največji izziv?

Najbolj me veseli delo z ljudmi. Noben dan ni enak, čeprav večinoma vozim samo linijo G5, občasno pa med vikendi vskočim tudi na kakšno drugo linijo. Na moji liniji je veliko starejših potnikov, ki radi poklepetajo, in tako pogosto izvemo tudi kaj novega o našem Mariboru.

Izziv je vedno, ko pride novo vozilo. Čeprav so si avtobusi načeloma podobni, potrebuješ nekaj časa, da ga dobro spoznaš.

Ste se kot ženska v tem poklicu kdaj srečali s predsodki ali stereotipi?

Prvo leto, ko sem vozila avtobus, sem bila na liniji P16. Ko je potnik videl, da je za volanom ženska, se je obrnil in počakal na naslednji avtobus. Mogoče pa je bilo krivo tudi to, da je bil ravno 21. marec in sem imela obute dve različni nogavici, gospod pa ni vedel, zakaj, zato je raje počakal drugega voznika. Drugače slabih izkušenj nisem imela. Veliko ljudi mi je celo čestitalo in reklo: »Kapo dol.«

Kakšni so potniki v našem okolju? Se vam je zgodila kakšna zabavna ali nepozabna prigoda?

Načeloma menim, da imamo dobre potnike – okoli 90 odstotkov je takšnih. Seveda pa se, tako kot povsod, najde tudi kakšna izjema.

Ne dolgo nazaj sta se na avtobusu zaklepetala gospa in gospod. Ko smo se približevali postajališču, kjer gospa običajno izstopa, ni nihče pritisnil gumba za izstop. Zato sem jo vprašala: »Gospa, saj ne, da me ne briga, ampak ali ne greste domov?«

Ona pa je takoj odgovorila: »Joj, ja, seveda grem. Hvala lepa, da ste me opozorili, tako sem se zaklepetala, da sploh nisem spremljala, kje smo.« Rekla sem ji, da sem opazila, saj veste, da zelo dobro slišim.

Nepozabno pa je bilo tudi, ko sem vozila staro linijo 8 do Fontane na Gosposvetski. Večkrat sem na cesti opazila denar, enkrat celo 100 evrov, in seveda sem se ustavila ter ga pobrala.

Se ljudje na avtobusu danes še pogovarjajo ali večino časa vsak ostane v svojem svetu?

So različni. Nekateri se pogovarjajo, drugi ne. Saj veste, ni vsak dan enak in včasih tudi nam ni do pogovora. Načeloma pa so starejši tisti, ki se radi pogovarjajo.

Kdo vas med potniki največkrat preseneti?

Vsi na svoj način. Otroci s svojo iskrenostjo, nekateri dijaki pa s svojo neolikanostjo – nekaterim je očitno težko reči »dober dan«, se držati bontona, voznika vikajo ali odstopiti sedež starejšim.

Tudi pri starejših sem doživela neprijetne situacije. Gospa me je nekoč videla, kako stojim v koloni in se zaradi prometa ne premikamo. Ko je vstopila na avtobus, se je začela jeziti, kje sem bila tako dolgo in zakaj zamujam pet minut. Smo si različni in v vseh generacijah se najde kdo, ki meče slabo luč na ostale.

Je kakšen dogodek ali potnik, ki vam je še posebej ostal v spominu?

Ja, gospa Metka. Starejša gospa, ki se je že z Maistra vozila z menoj, me je po dolgih letih takoj prepoznala in vprašala, kako sem jaz ter kako sta moji punci, ki sta danes verjetno že najstnici.

Maister je bila neverjetna izkušnja, saj si imel bolj tesen stik s potniki. Vozilo je bilo manjše in ljudi manj, zato si lahko vzpostavil bolj pristen odnos.

Kateri trenutki med delovnim dnem vam vedno polepšajo razpoloženje?

Trenutki, ko je čas za kavico. Lepo je tudi, ko se potnik zahvali za vožnjo, pohvali tvojo vožnjo ali ti nameni prijazno besedo.

Kaj bi si želeli, da bi potniki bolje razumeli o vašem delu?

Da se zavedajo, da nismo stroji. V večini primerov vozniki nismo krivi za zamude. Ne sestavljamo voznih redov, ne odločamo, kam vozi katera linija, in nismo odgovorni za spremembe, ki se dogajajo.

Tudi mi imamo slabe dni, ne samo dobrih. Naše delo je stresno, saj nikoli ne vemo, kaj nas čaka za naslednjim ovinkom. Tudi nam ni všeč, ko zamujamo, saj to vpliva na nas in imamo zaradi tega pogosto manj časa za odmore.

Kaj bi potnikom svetovali, da bi bila vožnja prijetnejša za vse?

Lepa beseda lepo mesto najde. To velja tako za potnike kot za voznike. S slabo voljo in dretjem ne dosežemo ničesar.

Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki razmišlja o poklicu voznice avtobusa?

Če rad voziš in delaš z ljudmi, je to delo zate. Je psihično zahtevno, a skoraj vsak dan se najde nekdo na avtobusu, ki ti polepša dan.

Zavedati se moraš odgovornosti tega poklica. Voziš ljudi in vedno moraš imeti v mislih, da si odgovoren za njihovo varno pot od točke A do točke B. Treba se je tudi zavedati, da se moraš zgodaj vstajati in da se včasih domov vrneš pozneje. Poklic je lep, če se v njem vidiš.

Na kaj ste pri svojem delu najbolj ponosni?

Ponosna sem, da sem opravila obe kategoriji iz prvega poskusa in da sem sposobna voziti avtobus. Ponosna sem, da v osmih letih vožnje nisem imela nobene prometne nesreče. Ponosna sem tudi, da lahko brez težav vozim vse naše linije in da ta poklic še vedno opravljam z veseljem. Ne dovolim, da bi mi kdo pokvaril dan.

Kaj vam pomeni, ko vam potnik ob izstopu nameni nasmeh, zahvalo ali prijazno besedo?

Pomeni mi veliko, saj mi s tem pokažejo, da so zadovoljni z menoj kot voznico. Vsak človek rad sliši pohvalo, lepo besedo in vidi nasmeh. Prav zaradi takšnih potnikov, ki jih je veliko, je ta poklic tako lep in mi daje dodatno motivacijo, da se trudim biti še boljša.

The post Obrazi našega kraja: Amira Šiljić – z odgovornostjo in nasmehom za volanom Marpromovega avtobusa appeared first on Lokalec.si.