Novi podatki OECD: realna rast plača podpovprečna, Slovenci vsak dan revnejši

Skoraj ni metrike, po kateri Slovenija pod vlado Roberta Goloba ni nazadovala. Od črpanja kohezijskih sredstev, gospodarske rasti in industrijske proizvodnje do izvoza – Slovenija je iz države zmagovalke postala evropski pacient. Časi Janeza Janše, ko smo bili pri vrhu, so le še spomin. Zadnji podatki OECD to potrjujejo: realne plače v državah organizacije OECD naraščajo, Slovenija pa je znova pod povprečjem.

Novo poročilo, ki je prišlo ven na včerajšnji dan nakazuje, da realne plače še naprej naraščajo v praktično vseh državah OECD. Vendar se tempo njihovega okrevanja upočasnjuje, medtem ko v polovici držav ostajajo pod ravnmi iz začetka leta 2021 – tik pred porastom inflacije po pandemiji. Slovenija pa je znova globoko pod povprečjem.

Rast plač v državah OECD v zadnjih letih znaša med 1 in 2 odstotkoma glede na zadnje koronsko leto 2021 (v mnogih državah plače še niso dosegle predinflacijske ravni). V Sloveniji je ta rast med 0 in 1 odstotkom. Slovenija tako spada med države, ki koronskih izgub še niso nadoknadile.

Slovenija po rasti plač daleč pod povprečjem držav OECD.

A pozor: ta podatek vključuje tudi vse umetne (oziroma politične) dvige plač, ki jih je vlada uvedla mimo ekonomske realnosti in zaradi katerih je bilo gospodarstvo močno prizadeto – od minimalne plače in božičnic do velikega poka: nove plačne reforme v javni upravi. Kljub tem umetnim ukrepom pa rezultatov niso uspeli izboljšati, kar kaže na dvoje:

Inflacija v Sloveniji je bila vztrajno višja kot v državah OECD. Hkrati pa je zasebni sektor, ki ni bil deležen vladnih javnoupravnih “bombončkov”, bistveno revnejši kot v času prejšnje vlade (kljub pandemiji). Povprečne plače v zasebnem sektorju so namreč že več sto evrov nižje kot v javnem sektorju.

Vzpostavlja se dvotirna država privilegirancev, a se kljub temu ne uspemo približati povprečni rasti plač v OECD. To posledično pomeni, da so delavci v zasebnem sektorju zdrsnili vsaj dva razreda nižje, kot so bili pred nastopom Golobove vlade.

Inflacija požira umetni zvišane plače

Lani smo poročali o podatkih OECD, ki zajemajo obdobje med septembrom in oktobrom 2025 ter spremljajo medletno skupno inflacijo, merjeno z indeksom cen življenjskih potrebščin (CPI). Slovenija je pa poleg Turčije negativno izstopala z eksplozivno rastjo cen živil – inflacija na tem za srednji in nižji sloj najbolj občutljivem segmentu dobrin – je v tem času beležila neverjetnih 6,8 odstotno inflacijo. Spomnimo, da inflaciji pravijo tudi “davek na revne”, saj ravno na njih ta najbolj vpliva, ker je njihov družinski proračun običajno do konca meseca že brez inflacije maksimalno obremenjen, za razliko od bogatejših, ki imajo rezerve. To še posebej velja za osnovna živila.

Če primerjamo z inflacijo hrane v sosednji Italiji, ki je znašala 2,5 odstotka, postaja jasno, zakaj so trgovine v slovenski primorski regiji praktično prazne, saj številni potrošniki nakupe opravljajo v bližnjih Miljah, Opčinah, Gorici in Trstu – ter s tem plačujejo italijanske, bistveno nižje davke. Težava je, da Slovenija izstopa v globalni sliki, ki sicer kaže splošno umiritev inflacije, kar pomeni, da ne gre za inflacijo, ki bi jo povzročile mednarodne razmere, kot so obdobje po koronskem tiskanju denarja ali po ruskem napadu na Ukrajino.

Inflacija hrane v Sloveniji je eksplozivna, vir: OECD

Inflacija je bila namreč stabilna ali na splošno stabilna v 14 od 37 držav OECD, za katere so na voljo podatki. Skupna inflacija se je v 13 državah znižala, v preostalih 10 pa zvišala.

Kaj je šlo narobe?

Spomnimo, še leta 2021 nas je ugledna revija The Economist uvrščala na visoko drugo mesto med državami OECD po uspešnosti spopadanja s krizo, ki jo je prinesla pandemija koronavirusa. Potem pa neverjetni preobrat. Štiri leta Golobove skrajno leve vlade je pustilo na Sloveniji brazde, ki se jih ne bomo rešili še generacije. V že tako egalitaristično družbo je koalicija uvedla še večjo socialistično uravnilovko. Torej Slovenija, dežela, kjer se trkamo po prsih zaradi izrazitega egalitarizma, je ječa revežev. Iz slovenske revščine je praktično nemogoče pobegniti. Zakaj se to dogaja?

Iz istega razloga, kot so (od Golobove vlade) diametralno nasprotni ukrepi, ki se dogajajo v Argentini, poskrbeli za diametralno nasprotne učinke od slovenskih. Argentina se je odprla za tuje investicije, deregulirala, debirokratizirala, drastično znižala davke in omejila javno porabo. Rezultati so osupljivi – država je v rekordnem času ukrotila hiperinflacijo, gospodarstvo po dolgem času zopet raste, javni dolg se znižuje, prav tako realna revščina.

Koalicija je pod močnim ideološkim vplivom stranke Levica (Foto: Bobo)

Na drugi strani je Golobova vlada povsem izolirala trg za tuje investicije, zvišala davke (predvsem na plače) in že tako nekonkurenčno davčno okolje naredila še bolj neprivlačno za tuje investicije. Birokracije je vsak dan več, vsak dan sprejemamo kako novo regulativno zakonodajo, ki že tako stroge direktive EU razlagajo še bolj restriktivno. Pod vplivom skrajne stranke Levica je koalicija že tri leta v aktivni vojni z gospodarstvom, delodajalci in prosto podjetniško pobudo na sploh. V takšnem okolju trava ne raste. Živimo v državi, ki bi rada bila samozadostna v svoji izolirani resničnosti, kjer cveti korupcija in nepotizem, a živi v globalnem svetu, kjer brez sodelovanja in odprtosti ne gre.

Slovensko gospodarstvo se z občudovanja vrednim naporom bori proti škodljivim ukrepom vlade, a na koncu, se brazde egalitarizma vendarle poznajo. Kot pri podnebnem prehodu, ki ga vlada prav tako forsira in z njim sabotira gospodarstvo, se to najprej pozna pri tistih najranljivejših oz. najrevnejših. Slovenski delavec z minimalno plačo torej niti približno ne sodi več v EU, ampak globoko na Balkan. Rast plač pa je v resnici le računovodska.

Mitja Iršič