Nina Granda: Pot

»Vse resnično velike misli se porodijo med hojo.«, je napisal Nietzsche v eseju Somrak malikov ali kako filozofiramo s kladivom. Filozof je to napisal pred poldrugim stoletjem v idiličnem švicarskem gorskem kraju Sils Maria, toda morda se s pomenom lahko poistovetimo tudi danes v Ljubljani. Bodo letošnji spomladanski pohodi prinesli kakšno novo spoznanje?

Okrog Ljubljane je speljana 32,5 km dolga pot po trasi bodeče žice, ki je med 2. svetovno vojno, med 23. februarjem 1942 in 26. majem 1945,  omejevala mesto.

Pot ob žici okupirane Ljubljane – Pot spominov in tovarištva ali preprosto Pot – je leta 1957 začrtal arhitekt in alpinist Vlasto Kopač, Plečnikov učenec in njegov risar. Zasnoval in zakoličil je celotno traso na terenu ter izdelal načrte za postavitev 102 spominskih stebrov z napisi in šestih figurativnih obeliskov ob glavnih vpadnicah v mesto.

Pot je izjemno skladna z načeli sodobnega urejanja prostora. Lahko bi rekli, da sodi bolj v področje krajinske arhitekture kot same arhitekture. Združuje sociologijo, umetnost, urbanizem, zgodovinski spomin, krajino in arhitekturo in na avtentičen način izraža narodno in mestno identiteto.

Pot je tudi simbol povezovanja in skupnosti: ali lahko vsi različni vednarle hodimo skupaj?

Arhitekt Vlasto Kopač je na lastni koži občutil skrajnosti slovenske zgodovine 20. stoletja. Da se izognemo slavljenju njegovega dela na podlagi ideologije, je pomembno zavedanje, kako je ta zaznamovala njegovo življensko pot.

Leta 1938 je postal član komunistične partije in med drugim narisal več odmevnih letakov in razglednic z narodnoobrambno vsebino, ki jih je kot opozorilo na nevarnost nacistične in fašistične agresije izdal Slovenski klub. Toda navkljub njegovi pripadnosti so ga leta 1941 vrgli iz partije, zato, ker “ni želel prekiniti stikov s svojim prijateljem planincem, predvojnim komunistom, kritičnim do nemško-sovjetskega pakta, do sovjetskega napada na Finsko, menil pa je tudi, da kmetje, ki imajo dovolj privatne lastnine, te ne bodo hoteli kar pustiti in oditi v gmajno v vojsko.”

To je bil čas, ko je bil že vsak stik s človekom, ki je kdaj razmišljal s svojo glavo ali podvomil v partijske odločitve, dovolj za izobčenje, zapor ali celo usmrtitev.

Oktobra leta 1943 ga je aretirala politična policija in poslali so ga v taborišče Dachau. Tam je hudo zbolel, nato pa dobil delo v taboriščni knjigoveznici. Med delom je na skrivaj risal in shranjeval tamkajšnje krute prizore. Vseh 70 risb hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Po osvoboditvi se je vrnil v domovino, tehtal je vsega 49kg.

Ko se je oktobra leta 1947 vračal iz tečaja za alpinistične inštruktorje, so ga aretirali pripadniki tajno obveščevalne službe OZNA. Po desetih mesecih krutih zasliševanj so ga avgusta 1948 na dachauskem procesu obsodili na smrt z ustrelitvijo. V Sloveniji se je od leta 1947 do 1949 zvrstilo enajst dachauskih procesov. Na teh so sledili sovjetskemu odnosu do preživelih taboriščnikov, namreč: nihče naj ne bi mogel preživeti taborišča, če ni sodeloval z gestapom. Tudi takšen je bil sistem, ki ga danes mnogi nekritično častijo.

Leta 1952 so ga izpustili iz zapora, toda ostal je brez premoženja, volilnih in državljanskih pravic. Risal je turistične zemljevide in avtokarte, med njimi karti Kamniških in Savinjskih Alp. Med potepanjem po gorah, posebej ljubi so mu bili kamniški hribi in Velika planina, se je počasi vračal v vsakdanje življenje. Zavetje in oporo je imel doma pri družini: “Ni bilo lahko, boleče je bilo tudi to, da ga nekateri znanci in prijatelji niso želeli več poznali in so raje prečkali cesto, da so se mu izognili.”

Šele leta 1971 je bil rehabilitiran.

Nekaj let po izpustitvi iz zapora se je zaposlil pri spomeniški službi v Ljubljani. Sodeloval je pri prenovah številnih gradov in risal načrte srednjeveških stavb, cerkva, ureditev planin ter starih mestnih jeder. Svetoval je pri prenovi Plečnikovih Žal in Tržnic, ki jih je kot Plečnikov asistent odlično poznal.

Najbolj ga poznamo po njegovem doprinosu k ohranjanju dediščine na Veliki planini. Komunistični režim je v 50. letih nameraval na planoti zgraditi velike zadružne hleve, vendar je Kopaču v sodelovanju s spomeniško službo uspelo ohraniti prvotna individualna pastirska bivališča. Občinski ljudski odbor v Kamniku je leta 1957 potrdil njegov predlog odloga o razglasitvi celotne Velike planine za naravni park. S to potezo so zaščitili pastirsko arhitekturo pred nestrokovnimi posegi.

Življenska zgodba arhitekta Kopača ponujamožnost, da ob majskem pohodu okrog zelene Ljubljane začutimo tudi neozaveščene travmatične plasti polpreteklosti. Morda je čas, da simbole bivšega režima, ki so bili dodani kasneje, vendarle izpustimo?

Izpustili pa bi lahko še kakšne trdovratne inercije v našem javnem prostoru.

Po Plečnikovem in nato Ravnikarjevem letu zdaj vstopamo v Kopačevo leto. Kot da slovenske arhitekturne zgodovine ne bi korenito zaznamovale tudi ženske. Od smrti Vlasta Kopača je minilo 20 let, toda prav tako je 20 let minilo od arhitektke Vladimire Bratuž-Lake, ki bi si tudi zaslužila javno prepoznanje.

Podobno kot težnjo, da v arhitekturni zgodovini slavimo le moške, lahko opazimo tendenco, da smejo pri javnih obeleževanjih in razstavah, plačanih z javnega denarja in v okviru javnih ustanov, sodelovati le vedno isti akterji, oziroma pripadniki istega kroga; pa čeprav izven instutucionalnega sistema obstajajo številni izjemni strokovnjaki. Mar na podlagi tragike 20. stoletja nismo spoznali nesmiselnosti izključevanja na podlagi paranojičnih predpostavk?

A nikar ne obupujmo! Raje zaključimo še z eno izjavo, ki jo pripisujejo Nietzscheju: “Nikoli ne zaupaj misli, ki se ti pojavi v zaprtem prostoru!” Za svežino pogleda je vedno bolje biti zunaj, na pohodu ali osvobojen preozkih domačijskih spon.

Nina Granda

Radovedni? Tu smo!
Naročite se na revijo Outsider, prejmite odlične vsebine in omogočite naše delo.