NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA

 

NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA

 

Ko sem se vrnila s sestanka Rdečega križa, sem bila srečna. To se mi je redkokdaj zgodilo. Morda edinole takrat, ko sta prišla Vilma in Borut ter s seboj pripeljala vnuka. Že pri vratih mi je planil okoli vratu in me zasul z mokrimi poljubi.

»Babi, a ne, da si ti samo moja in nič očkova?«

Takrat sem se počutila tako močno, da bi lahko premikala gore in klatila zvezde z neba.

»Tvoja sem deset centimetrov, očkova pa pol centimetra manj,« sem mu odgovorila.

Nasmeh se mu je razlezel čez obraz. Borut se je za njegovim hrbtom pačil in nagajivo mežikal.

»Spletkarka!«

Doma je bilo tiho. Okna so bila zaprta, ker je Borisa motil hrup z otroškega igrišča nedaleč od hiše. Dolga leta sem verjela, da mu najbolj ustrežem, če tudi sama živim za steklenimi šipami in diham zrak, poln cigaretnega dima in njegovih prdcev, ob katerih se mi je obračal želodec. Počasi sem se prepričala, da sem prav zaradi tega najboljša žena na svetu. Boris mi je, kadar je imel obiske, to povedal najmanj stokrat na dan.

In ne samo on.

Sosedje so včasih posedeli na klopci v vrtni uti in ga trepljali po rami.

»Madonca, kje si staknil tako babo? Ko bi jaz imel vsaj podobno!«

Boris se je hehetal kot človek, ki mu je padla sekira v med, pa še ni čisto dojel, kakšno srečo ima. Po navadi me je z vso močjo udaril po zadnji plati, da so mi klecnila kolena, dedci pa so se na ves glas zarežali in staknili glave.

Menda jim je moj nalezljiv smeh omehčal gube okoli ust. Iz tega so sklepali, da še zmeraj rada dam noge narazen.

Ni me zanimalo, kaj se jim mota po glavi.

Nihče ni vedel, da je bilo v resnici čisto drugače.

»Boste še kaj pili?« sem jih vprašala, in še preden so utegnili povedati, kaj bi radi, me ni bilo več.

 

Planila sem k oknu in ga odprla na stežaj. Val svežega zraka mi je butnil v obraz in me za trenutek omamil.

Dišalo je po medu. Trava je cvetela, regratove lučke pa so poplesavale med jabolčnimi vejami in se kakor nežna sapa oprijemale mojih las in rok. Dlani sem položila na polico. V očeh me je zaščemelo.

Zmeraj mi gre na jok, kadar se me dotika svež zrak, ki diši po medu. Takrat sem svobodna kot ptica. Zrak me boža po duši, se zapleta v lase in mi po licih riše sončnice. Pomeni mi več kot življenje.

Mnogo več.

 

In Boris to ve.

Mi prav zato ne dovoli odpirati oken?

Z utrujeno kretnjo sem pregnala misli, ki so že začele spletati gnezda v moji domišljiji.

»Danes bo v poročilih,« je pisalo na listku, zataknjenem za vitrino.

Seveda. Čisto sem pozabila.

Najboljša pri Rdečem križu! Humanitarka leta!

»Madonca, to pa ni kar tako,« je rekla snaha in me objela. Bila je tako ponosna name, da mi je postalo nerodno.

Kakor koli že, prišel je moj čas. To sem vedela. Slišala sem, kako je Boris fantom razlagal, da bom za požrtvovalno delo dobila zlati znak. Baje mi ga bo izročil sam predsednik države.

»Ne ga srat,« je ušlo Janezu. »Marička pomagaj, jaz sem pa mislil, da zna tvoja samo pito speči tako, da človek dol pade!«

Kako so moški preproste pameti! sem se nasmehnila. In prav nič me ni bilo sram, da sem prisluškovala.

 

Moja mama je imela pred menoj tri splave. To mi je povedala šele lani, ko sem jo peljala na operacijo kolkov.

»Prisegla sem, da te bom naučila vseh manir, ki jih potrebuje spodobna punca. Žal mi je, da je nekaj mojih otročičev umrlo pred teboj,« je mrmrala na zadnjem sedežu.

Spomnila sem se drap oblekice, ki sem jo morala obleči za birmo. Sovražila sem jo. Mama ni nikoli vpila name. Kadar se ji je zdelo, da ji bo prekipelo, me je preventivno močno stisnila za laket, da sem se skoraj sesedla od bolečine. Na njenem obrazu pa se ni premaknila niti mišica.

Ne lažem. Niti ena.

Bolečina me je zmeraj pretresla. Bolj, ko sem odraščala, manj sem si ji upala ugovarjati. Ne vem, kako ji je uspelo, toda že pogled na njen smehljajoči se obraz mi je zamrznil jezik med zobmi.

Zato mi je šlo na živce, kadar so hvalili mojo pito in občudovali kuhinjo, ki se je bleščala od čistoče.

Kajti to nisem bila jaz.

Niti moja senca ne.

Bil je le odsev tistega, kar mi je moja draga mama vbila v glavo, ko sem bila še majhna, ko sem nosila drap oblekico in tetine temno rjave koralde.

 

Pri dobrih osemdesetih moja kolena niso več najboljša. Po stopnicah krevsam gor in dol, kot da mi za petami gori, čeprav dobro vem, da ne gori nič drugega kot bolečina v sklepih.

 

»Ne vzpenjajte se več v strme bregove,« mi je naročil zdravnik in me zaskrbljeno pogledoval, medtem ko sem se mu bodrilno nasmihala ter skrivala bolečino, ki je po kačje švigala od stopal do beder.

»Bo že, gospod zdravnik. Kaj pa tisti, ki imajo raka in umrejo? Zaradi obrabljenih kolen se pa res ni vredno sekirati.«

Drobno se je nasmehnil in me potrepljal po rami.

»Marija, vi boste šli še živi v nebesa.«

Živ dokaz, da so lahko tudi izobraženi ljudje slepi in neumni.

Dejstva so bila namreč drugačna.

Vsako jutro sem vstala ob pol šestih in spila kavo. Lahko bi jo skupaj z možem, a je nisem hotela. Dovolj je bilo že, da sem mu njegovo prinesla v posteljo. Potrudila sem se, da je bila ravno prav sladka in da skodelica na pladnju ni žvenketala.