ne enaka- drugačna!

 tole razmišljanje za ŽIROVSKI OBČASNIK sem napisala pri 68-ih. Danes sem 6 let starejša, v tem času se je marsikaj  spremenilo. Za menoj je še več izdanih knjig, tumor na mehurju, moževa bolezen (možganska kap), pisanje kolumn za še kakšen medij več.... . Seveda pa ostaja marsikaj enako, marsikaj se nadgrajuje in kakšno minuto več posvečam ne le spominom, temveč tudi temu, kaj bo jutri.

Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''.
Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)

Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da sem spet doma, med domačimi in ljubimi sokrajani, v naročju narave, ki mi je, kar pomnim, ponujala zavetje s svojo odmaknjenostjo, mirom in tišino v trenutkih, ko sem želela biti sama, je zmeraj nepopisno božajoč. Zvonika sta mi ob številnih vračanjih od vsepovsod postala zaščitni znak nečesa lepega, prijaznega in dotikajočega, kar je sicer težko opisati z besedami.

Žiri so danes drugačne (ali pa tudi ne?), kot so bile v času mladosti. Če ne drugega, so postale mesto. Škoda, da nam ob tem nazivu ni uspelo, da bi vsaj centru vdahniti mestno dušo. Kako drugače bi bilo, če bi imeli nekaj bolj žlahtnega vsaj na tistem kilometru med Primožičevo hišo in Bahačevim kostanjevim vrtom!

Po izidu tretje knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem si vzela malo več časa tudi za knjige, ki so se mi neprebrane kopičile na policah. Številne odgovore na vprašanja, zakaj je v Žireh tako, kot je, sem našla v zapisu ddr. Marije Stanonik ''Kronike takšne in drugačne'', objavljenem v knjigi z zanimivim naslovom Bogastvo in beda ljudi ali božji otroci v Žireh (Župnija Žiri, 2012).

Kako drugačno bi lahko bilo naše mesto, ki se ponaša s številnimi slikarji, novodobnimi kiparji in drugimi umetniki, če bi imeli, kot je v mestu v navadi, v središču trg z obilo zelenja, kamor bi postavili njihove skulpture? Namesto tega krasijo center parkirani avtomobili in smetnjaki, ki se malo tu in malo tam postavljajo na ogled.  

Mnogih stavb, ki so še v času moje mladosti s svojo drugačnostjo, ki jih je razlikovala od kockastih hiš, zgrajenih po vojni, vzbujala spoštovanje, že dolgo ni več. Hiša pr' Ludstik se mi je zdela zelo nobl. Enako tudi tista, pr Kržišn'k. Spominjam se Strojarjeve hiše. Gospa Ana je bila dama v pravem pomenu besede, ne le po videzu, tudi po čajankah, ki so sredi poletja potekala na njenem vrtu. Nekoč je povabila naju z mamo. Kar malo v zadregi sva sedeli za mizo, ki je bila obkrožena s fižolovkami. Na bel prt je položila skodelice za kavo, ki jih je prinesla iz hiše na pladnju, ki se je v soncu bleščal kot zlato. Kdo so bila lepa dekleta, ki so klepetala v bližini, ne vem.

Kasneje, ko so starši zgradili hišo in smo se preselili na Jezera, smo otroci hodili v šolo po stezi, mimo Čikaga, hiše kuharice Marjane, mimo Šubca in Tonha. Izogibali smo se Svetletovi domačiji, ker so imeli hudega psa, pri Objektu (bunkerju) smo pogosto obstali in poklepetali, dokler nas niso mame od daleč začele klicati, kje se plašurimo. Po uradni poti mimo Mrovca in Lesičnka smo šli zvečer, ko smo se vračali od verouka. Pri Lesičnku so že imeli televizijo in mi, firbci, smo stali na prstih, ter skozi okno gledali Dr. Kilderja ali kakšno drugo nadaljevanko. Tudi reklame. Nismo bili izbirčni.

Maše so bile v tistem času še latinske, zato ni bilo nič čudnega, da smo se otroci v klopeh dolgočasili. Žal nismo računali na starejše gospe, ki so nas, včasih bolj včasih manj nežno, utišale. Ženske so se o naših porednostih potem menile v fabriki. ''Kaj bodo ljudje rekli, ker nimaš nobene manire?'' je mama vila roke.

Tudi župnik, gospod Starman, ni bil tiste sorte, da bi ga imeli radi. Bil je zelo strog in če se mu je zdelo, da kdo moti verouk, mu je brez milosti navil ušesa. Tam, kjer danes stoji farouž, je nekoč raslo grmovje, ki je obdajalo leseno stranišče za nujne primere. Okoli njega je smrdelo, da je bilo joj.

Ne bom pozabila prve lekcije o spolnosti, ki smo jo punce dobile prav v zakristiji. Župnik nam je začel razlagati o stvareh, o katerih do takrat še nismo razmišljale - vsaj mislim, da ne. Vem, da mi je bilo tako nerodno, da so mi ušesa žarela od sramu. Kmalu zatem sem doma, v spalnici staršev, pod žimnico odkrila knjigo o spolnosti in zakonu ter jo na skrivaj predihala. Žal pa mi je bilo po branju še manj jasno kot poprej. Ko sem se prikazala iz hiše, sem gledala v tla. Bala sem se, da mi na čelu piše, kaj sem počela. Bilo me je groza: kaj bi ljudje rekli, če bi vedeli za moje skrivno početje!

Spomini na osnovno šolo so že precej zbledeli. Hote ali nehote, kdo bi vedel? Zmerjali so me s Čačko, in če k vsem ponižanjem, ki sem jih zaradi tega nadimka doživela, dodam še preveč kilogramov in krive sprednje zobe, potem je bila mera za pubertetnico, ki ni imela nikogar, ki bi se zanjo zavzel, ne v šoli, kaj šele doma, hitro polna.

V prvem razredu sem imela operacijo mandeljnov, zato sem prej, preden sem se ponovno vrnila v šolske klopi, nekajkrat obiskala učiteljico Wolfovo, ki je stanovala v stari šoli. Bila je zelo zadovoljna z mano, jaz pa z njo, saj sem za popotnico zmeraj dobila še pest bombonov. Četrti razred je zaznamovala štirica iz vedenja! Strah in groza! Palica je pela vse poletje! Menda zato, ker so nas, pokvarjence, na vasi vlačili po zobeh! Pa ne vem, če je bilo res tako.

Peti razred je ostal zapisan v spominu zaradi anonimnega pisma. Napisan je bil z rdečim kulijem, v katerem je pisalo:''Čačka, ti si tako grda, da se ne boš nikoli poročila.'' Lepa reč! Kot bi mi anonimnež zabil poslednji žebelj v krsto! Toliko sem se žrla, da sem nazadnje imela občutek, pa ne le takrat, še velikokrat zatem, da bi se s pismom ljudje, če bi vedeli zanj, celo strinjali.

Mama je bila prepričana, da obleke v drap barvi še najbolj skrijejo pomanjkljivosti na moji debelušni postavi, zato so bila skoraj vsa v tej nagnusni in odbijajoči barvi. Deklice hlač še nismo nosile, žab pa tudi ne, zato so bila v zimskem času zaradi štumfov moja stegna pogosto polna ozeblin. V osmem razredu so me za pusta ujeli trije našemljeni mulci ter me pošteno ošvrkali z leskovo palico. Tudi po teh ozeblinah. Med hlipanjem in jokom sem pribežala domov, kjer pa mi jih je nekaj gorkih dala okoli ušes še mama, češ da sem se mulcem nastavljala, in da so me s palico le nagnali.

Če dobro pomislim, je bila moja edina odrasla prijateljica gospa Heronova iz knjižnice. Z menoj se je pogovarjala, mi svetovala, kaj naj berem. Prav ona mi je odkrila pisatelja, znanega fizika Isaaca Asimova, ki je pisal ZF literaturo. Še danes, po toliko letih mi je ljub in četudi se mi zdi, da marsikatero njegovo knjigo znam na pamet, ga vedno rada vzamem v roke.

Vzljubila sem tudi Ptičke brez gnezda. Ne vem, zakaj, a ob prebiranju sem se zmeraj smilila sama sebi.

Slovenščina je bila moja velika ljubezen. V povezavi z njo se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Katarina Kočevar je bila zame najboljša učiteljica, kar sem njih kdajkoli imela. Mimogrede: iz njenih razlag slovnice sem se učila tudi za maturo. Po otroško sem si nekako predstavljala, da je bila naklonjenost vzajemna, saj mi je pri šolskih spisih zmeraj dodala kakšen spodbuden stavek. Ko sem predstavljala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače v Društvu pisateljev v Ljubljani, sem jo, seveda, na ta, zame izjemno pomemben dogodek, tudi povabila. Pogovor je vodila snaha Renata in na mojo željo je Katarino, ki je bila v publiki, vprašala, kako se me spomni iz časov, ko me je učila. Doživela sem precej hladen tuš na račun svoje nečimrnosti, saj je odgovorila, da me vse do izida te knjige, ni imela v spominu. Zanjo sem bila le ena od mnogih, ki jih je poučevala. Malo je manjkalo, pa bi se udrla v tla!

V času osnovne šole so se dogajale tudi ljubezni. Bile so mimobežne, nič konkretnega, le sem in tja kakšen nasmeh in topel pogled. Včasih, če se slučajno spomnim nanje, se vprašam, je bilo vse tisto, kar sem si predstavljala pod ljubezen, resnično ali pa se mi je samo zdelo? Kakorkoli že, tudi ta, zelo skrita čustva, so botrovala marsikateri objavi, ki je zagledala luč sveta v reviji za mlade, v Anteni.

Je pa zanimivo, da človek ne pozabi ravno najbolj trapastih traparij. Ob koncu osmega razreda smo se peljali na dvodnevni izlet in noč smo prebili v nekem počitniškem domu, zdi se mi, da v Portorožu. Pod našo sobo so sošolci zganjali neumnosti, med drugim so navezali gate na palico in mahali z njimi pred našimi nosovi. Visele smo namreč na zgornjem oknu ter se hihitale. Še danes, po toliko letih, ko koga od njih srečam, se ne morem upreti nagajivemu smehljaju.

Morda se bo kdo vprašal, zakaj s tem pisanjem segam tako daleč nazaj. Ne brez razloga. Tako pomembni kot nepomembni drobci so vplivali na moje življenje, da sem danes takšna, kot sem.

Kaj bodo pa ljudje rekli

Ta stavek je med Žirovci že zelo dolgo prisoten. Če sodim po zgodbah, ki sem jih slišala, bi lahko celo rekla, da ima pri nas pravico do doživljenjskega bivanja. O njem bom v nadaljevanju še velikokrat spregovorila, ne nazadnje tudi zato, ker je dodobra zaznamoval marsikaj, kar sem ali pa nisem počela. Premalo se zavedamo (z menoj vred), da je ljudskemu glasu neizmerno težko ustreči: v vsakem primeru imamo rit zadaj, pa če se še tako trudimo! Žirovski rojak, malo mlajši od mene, je bil zelo uspešen že v osnovni šoli. Ne le sošolci, tudi učitelji so mu radi rekli, da je piflar. Ko je v življenju uspel, so se med sokrajani kresala mnenja o njegovi vzvišenosti in pohlepnosti, ne nazadnje mu tudi denarja ni manjkalo. Kadar se je vračal domov, je pogrešal pohvalo, češ tudi mi smo srečni, da ti je uspelo! Zdenka je imela zelo dober spomin. Ni se želela pogovarjati s tistimi, ki so jo še kot najstnico pogosto prizadeli. Ker se ni ozirala, na kaj bodo ljudje rekli, so jo imeli za fino, oziroma, o njej so govorili, da nosi rit višje, kot lahko serje z njo.

Če kdo razmišlja drugače kot večina, pravijo, da ima oprane možgane. Če za povrh ne upošteva, kar reče ljudski glas, je domišljav in ohol. ''Kaj misli, da je?!'' se sliši za njegovim hrbtom.

Že, ko smo bili v šoli (pri maši, pri verouku, na cesti) smo neštetokrat slišali:'' Vsi te gledajo, pazi, kako se obnašaš! Pazi, kaj govoriš, da se komu ne zameriš! Pazi, s kom greš na kavo, da te ne bodo ljudje opravljali! Pazi, s kom se družiš, da Žirovcem ne prideš v zobe!''

Kljub temu da se mi danes zdi, da je tudi v meni tičala nekakšna upornica že od malih nog naprej, sem bila- priznala ali ne- na ljudski glas dolgo časa nehote in nerada zelo občutljiva. Vzorci, ki sem jih s pomočjo primarne družine, šole, okolja, v katerem sem odraščala, vsrkavala vase, tičijo kot kakšen mirujoči, a smrtonosni tumor globoko v podzavesti. Celo takrat, ko pišem, imam včasih občutek, da mantra ''kaj bodo pa ljudje rekli'', predstavlja sito, ki se ga ne morem znebiti. Še več: kadar hodim po svojih pešpoteh, se neštetokrat vprašam, koliko mojih sanj, ki zaradi bojazni pred tem, kaj bo kdo rekel, niso nikoli zaživele? Kaj bodo ljudje rekli, lahko ubije marsikaj, tudi našo prihodnost.

V Žireh smo bili že od nekdaj zelo natančni, komu se lahko kaj reče in pred kom je treba biti tiho. Idealni so bili pridni, marljivi in ubogljivi. Pa zelo delovni.  Ne počni neumnosti, ne bodi preveč glasen. Ne izstopaj. Le kaj si bodo mislili ljudje o tebi, če boš preveč samosvoj? Ugajaj in kimaj, le tako te bodo imeli radi.

A ni škoda, da se zaradi govoričenja potegnemo nazaj in zaplavamo v povprečju?

Tašče so še zmeraj nedotakljive, njim se ne sme reči nič. Nadrejenim prav tako. Pa sivim eminencam te-isto. Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Da bi ugovarjali staršem? Ne glede na to, ali razmišljajo in delajo narobe? V vsakem primeru nas ožigosajo, da smo nespoštljivi. Da bi poklicali policijo, ker sosed pozno v noč razgraja? Lepo vas prosim! Nikar! Kaj bodo pa ljudje rekli! Nekomu povedati na štiri oči, kaj si mislimo o njem? Raje ne! Za hrbtom? Ja, to pa ja! Slednje tako in tako vsi počnejo.

Žalostno je, da se nekateri ne upajo niti k zdravniku, če se jim zdi, da so zboleli za neprijetno boleznijo. Kaj bo pa zdravnik rekel? Kaj bodo šele rekli ljudje, ko bodo izvedeli? Zelo nerazumne in krute zgodbe so se dogajale zlasti v času, ko je o tem, ali lahko gre ženska na splav ali ne, odločale različne komisije. Če je bil v njej kdo, ki ni znal držati jezika za zobmi, je glas o pokvarjenki šel od ust do ust prej, preden se je s komisije vrnila domov. Tudi zgodba o junakih, ki so nekoč zboleli za spolno boleznijo, ki so se je nalezli pri neki živahni ženski, še ni utonila v pozabo. Ljudski glas jih je ožigosal za vse večne čase. Prav tako smo družinsko prtljago kot osli vlačili skozi življenje in to v stilu, kakršen oče, takšen sin. In: jabolko ne pade daleč od drevesa! Ožigosanje je bilo doživljenjsko.

Najtežje je tistim, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov izpostavijo v javnosti. V nekaterih sredinah je to še zmeraj velik greh. Perutničke se strižejo tudi z opravljanjem. Na dan se privleče vse slabo, kar je že kdaj krožilo od ust do ust. Opravljivci imajo občutek, da te najbolje poznajo, da vedo o tebi vse, najbolj pa tvoje grehe! V Žireh ne rečemo zastonj, da v primeru, če smo o sebi kaj pozabili, gremo vprašat soseda. Povedal bo še tisto, kar se ni nikoli zgodilo. Pozabljamo, da ima vsak od nas svojo resnico in svoj pogled tako na svet kot na lastno usodo, na lastne zmote in na lastno srečo. Tega so me naučili številni sogovorniki, ki so mi pripovedovali svoje zgodbe.

Najhuje je tistim, ki ne pašejo v noben predal, s svojimi besedami ali ravnanjem pa nehote kršijo družbena pravila, po katerih živijo tisti, iz neposredne bližine. ''Poglej ga, kakšen je!'' ''Ni za nikamor!'' ''Ubogi starši, kako jih mora biti sram ob takšnem otroku!'' ''Vse so mu dali, on jim pa tako vrača!''